Abbe Pierre in Frederic Lenoir: Moj bog ... zakaj?

Leta 1209 je Kristusova vojska zasedla mesto Beziers na jugu Francije, kjer so se zbirali heretični albižani, krščanska sekta nasprotnikov cerkve in papeževe avtoritete. Papeža Inocenca III. so vprašali, kako naj pravoverne ujetnike ločijo od sektašev, in Inocenc je izrekel ukaz, ki bo naslednjih osemsto let priljubljen moto religioznih fundamentalistov z vseh koncev sveta: "Pobijte vse in bog bo prepoznal svoje!" Kristusovi vojščaki so ubogali in si zmagoslavje popestrili tako, da so ujetnikom iztikali oči, sekali glave, trgali ude, ženske uporabljali za tarče na lokostrelskem tekmovanju, otroke pa s konji vlačili naokoli, dokler jim kamenje ni postrgalo mesa s kosti.

V enem samem dnevu so za Kristusovo slavo pred božje obličje poslali več kot 20.000 ljudi. Krvava epizoda, kakršnih v zgodovini katoliške cerkve ne zmanjka. Epizoda, ki svari, da je vera lepa reč, dokler ne preraste v institucijo. Kajti ko vero institucionaliziramo, obvelja ena sama zapoved, ki jo v konkretnem ali prenesenem smislu izraža prav maksima Inocenca III. "Odvratna je že sama ideja križarstva, prelivanja krvi z namenom polastitve krajev iz Jezusovega življenja. Toda še bolj odvratno je ubijanje civilistov pod pretvezo te ideje, katere resnični cilj je bil širjenje oblasti in pridobivanje bogastva," v poglavju o verskem fanatizmu razmišlja znameniti katoliški duhovnik Henri Groues, ki se od konca druge svetovne vojne, med katero je bil član francoskega odporniškega gibanja, podpisuje kot abbe Pierre.

Leta 1949 je ustanovil skupnost za pomoč revežem in brezdomcem Emmaus (poimenovano po romarskem kraju Emavs, "šestdeset stadijev oddaljenem od Jeruzalema"), ki se proti revščini, nepismenosti in za človekove pravice bori na petih celinah in v 47 državah. Pred 94 leti rojeni abbe Pierre, ki velja za živega svetnika, je katoliško skupnost najbolj šokiral s priznanjem lastne "izkušnje spolne želje in izkušnje njene tako redke potešitve", civilna družba pa mu je denimo zamerila prijateljstvo z zloglasnim Rogerjem Garaudyjem, ki je v knjigi o temeljih izraelske politike leta 1995 zanikal holokavst. "Čeprav verjamem in čeprav ljubim, sem vendar samo 'ampak vernik'; vernik, ki ne razume," poudari v Pismu Bogu, epilogu niti stostranske knjižice, ki jo je lani napisal skupaj s Fredericom Lenoirjem ter jo zasnoval kot testament aktivnega božjega služabnika in hkrati kot javno spoved vernika, ki bi ravnal proti svojim etičnim načelom, če si nekaterih vprašanj ne bi zastavil. Svari namreč pred dobesedno interpretacijo Biblije, problematizira zastraševanje s peklom, zavrača poveličevanje trpljenja in bolečine, nasprotuje celibatu in diskriminaciji žensk pri opravljanju duhovniškega poklica, moralno podpira istospolno starševstvo, polemizira s papeško nezmotljivostjo, malikovanjem Janeza Pavla II. in kontinuiteto Benedikta XVI. Skratka, konstruktiven vdor dvoma v dogmatični univerzum predsodkov.

+ + + +