Milan Kleč: Dvojec

No, seveda vem, da je toliko načinov potovanj, kolikor je popotnikov, pa vendar bi slednje lahko uvrstili v dve taki večji načelni skupini. Prvi so tisti, ki celotno pot dosledno in natančno načrtujejo, ob vseh turističnih vodnikih preberejo še kupe zgodovinske, kulturne in geografske literature, pred potjo izdelajo do ure in kilometra natančen načrt potovanja ter seveda pripravijo podroben finančni načrt in izračunajo celo število kalorij, ki jih bo treba zaužiti. Drugi pa na pot kar enostavno in spontano zdrknejo, kot da bi izpljunili češnjevo koščico in ne da bi sploh natanko vedeli, kam in zakaj so krenili, saj jim cilj ni povsem jasen, glavno je le to, da pod njimi brbota cesta. In menim, da je s pisatelji, z vsemi vmesnimi prehodnimi stopnjami seveda, prav tako.

Ko se daljšega proznega teksta lotijo picajzlarji onega prvega kova, ob skrbno zasnovanih psiholoških likih svojih junakov temeljito proučijo še vsa objektivna dejstva o okolju, v katerem se vse skupaj dogaja, običajno so nagnjeni k realističnemu slogu in so brez posebnega smisla za humor, pišejo pa v tretji osebi. Oni drugi pa, ko sedejo za pisalno mizo, verjetno niti ne vedo, kam jih bo njihovo pisanje odvedlo, katere osebe, kraji in situacije bodo vanj vstopale, ker se ponavadi teksta lotijo s pisanjem v prvi osebi, pogosto zatavajo v svoja lastna razmišljanja, predstave in blodnje, zaidejo z glavne ceste na ozke stezice, koder jim je le težko slediti, skratka, svet je zgolj in samo tak, kot ga vidijo taki vase zagledani avtorji.

In tipičen takšen pisec je prav Milan Kleč, ki je ob vsej množici svojih knjig bruhnil na plan še to debelušno, kar okrog štiristo strani obsegajočo bukvo. Po branju lahko rečem, Milanče ga spet bluzi, a to ne pomeni nobene kvalitativne sodbe. Kot v neki džungli se skozi vso knjigo tesno prepletajo razne zgodbe, ki se bolj ali manj motajo okrog pijače in fuka. Pa se zdi, da bi jih v ekstazi pisanja lahko mirno natrosil še več, a ko ravno začne spet kakšno, se zdrzne in pojasni, da to pač ne spada sem, in jo prekine, kar me je kar nekajkrat spravilo v jezo. Prav tako je hlastnost pri pisanju pogosto zahtevala svoj davek pri oblikovanju premnogega stavka, ki je ostal šlampast. Vendar se mu pogosto tako jezik kot zgodba udereta tako hecno in polno, da bi take dele lahko mirne duše iztrgal iz celote in dobil visoko koncentrirane kratke zgodbe, katerih mojster Kleč brez dvoma je. Prav tako je tipično klečevska finta, da uporablja za vse v tem romanu nastopajoče osebe njihova prava imena, pa naj bo to kulturni minister Simoniti ali samo njegov prijateljček Kocbek, in to brez strahu pred kakšnimi tožbami, čeprav njihove značaje pogosto kruto ironizira.

Značilna pa je še ena klečevska poteza, ki neprenehoma leze na plan, in sicer neizmeren prezir in celo gnus do vsega, kar je umetniško, torej razni literarni nastopi, pisanje prošenj za umetniške štipendije, užitek in ponos ob pisanju knjig, celo sama prisotnost na odprtju kakšnih razstav (razen če tja ne prideš pijan in ne narediš škandala), pri tem pa, kot da se ne bi zavedal, da tudi on piše knjige in prav v teh knjigah izraža ta gnus. In me prav zanima, kako me bo oklincal zaradi tele ocene, ko se bova naslednjič srečala.

+ + + +