Andre Sibomana: Upanje za Ruando

Modrijan, Ljubljana, 2006, 20,45 €

Spomenik 36.000 žrtvam genocida v Ruandi

Spomenik 36.000 žrtvam genocida v Ruandi
© Sue Nichols

Pa začnimo pri osnovi ruandskega genocida, pri njegovi temeljni celici - pri "zapori". Kaj je zapora? "Za to skopo besedo se skriva resničnost, ob kateri vas spreleti srh po telesu. Zapora je zložaj kamnov sredi ceste in velik kup mrličev ob robu ceste. Na zaporah je peščica pijanih ali drogiranih pripadnikov milic nadzirala prehode pešcev in avtomobilov. Njihovo početje so spremljali vzkliki radovednežev, žensk in otrok, ki so jih prišli bodrit. Vsakdo je moral pokazati svojo osebno izkaznico. To je bila smrtna obsodba za tiste, ki so imeli v dokumentu zapisano 'Tutsi'. Smrtna obsodba prav tako za tiste, ki so se pretvarjali, da nimajo dokumentov, ali so jih resnično izgubili. Smrtna obsodba za tiste, ki so imeli dokumente z dragocenim zaznamkom 'Hutu' (ali 'Twa'), vendar je bila njihova koža preveč svetla, postava preveč sloka ali vrat predolg. To je bila kmalu smrtna obsodba za tistega, ki je postrani pogledal kakega pripadnika milice, ki ni plačal denarja, ali za otroka, ki je brezciljno begal in so milice presodile, da ni vredno, da živi."

Besedica "zapora" je postala sinonim za ruandski pekel - in genocid, ki je v tistih treh mesecih, med aprilom in julijem 1994, pokončal več kot 800.000 Tutsijev. Tako pravi Andre Sibomana, ruandski duhovnik, aktivist in časopisni urednik, ki v knjigi Upanje za Ruando - oziroma v dolgem intervjuju, objavljenem v tej knjigi - popisuje pot do genocida, pa tudi samo tehniko in logistiko genocida, skupaj s srhljivimi, zloglasnimi "zaporami", ki so bile ruandska različica vaških straž, namišljeni temelj "ljudske samoobrambe".

Zapore, s katerimi je bila posejana Ruanda, so postale najpopolnejša in najudarnejša mašina za ubijanje. Ljudem so razdelili mačete, ponudili pa so jim tudi usposabljanje in moralno oporo. Na vsakem koraku so jih podžigali in bodrili. Ljudje so tako lažje potešili bes, ki ga je propaganda tako spretno usmerila na "ščurke", kot so označevali Tutsije. In če ljudje niso klali spontano, sami od sebe, so iz Kigalija poslali čete predsedniške garde.

"Prebivalstvo so zapletli v pobijanje z denarjem, s pivom in z grožnjami." Toda prebivalstva kmalu ni bilo več treba siliti k pobijanju. "Nasilje se je napajalo samo od sebe, kakor požar. Ljudje so obnoreli in izgubili vsako mero. Ubijali so, ubijali, ubijali." Pripadniki milic - do pasu goli, odeti v suhe bananove liste - so pobijali z neverjetno radostjo. Ženske so mirno čakale, da so jim pripeljali žrtve, potem so jih rutinsko potolkle - kot da ni nič. Z mačetami, vrtnarskimi noži, rovnicami, kladivi, sulicami, kiji. Hutujski otroci pa so se kar sami javljali za pobijanje tutsijevskih otrok. Uprli so se maloštevilni: "Snovalci genocida niso zanemarili nobenega sredstva, da bi v svoj zločin vpletli kar največje število Ruandcev." Ruandski genocid je tako osmešil zanikovalce holokavsta, ki trdijo, da nacisti v tako kratkem času niso mogli pobiti toliko Judov.

+ + + +