Khaled Hosseini: Tek za zmajem

Včasih se zdi, da se nekatere literature na svetovni zemljevid zapišejo zaradi politike. Kot se za nekatere filme zdi, da so poželi slavo le zaradi političnega dogajanja v državi, o kateri govorijo. A še kar simptomatično je, da teh "mojstrovin" ne ustvarjajo lokalni kreativci, temveč emigranti. Recimo Kusturica. Recimo Đuro. Recimo Hanif Kureishi, najslavnejši med angleškimi pisatelji pakistanskega rodu, ki poleg zgodbe emigrantov vedno govori tudi zgodbo bivše dežele. Vsa ta refleksija je odmevna, ker je v tistem trenutku medijsko izpostavljeno okolje, na katerega se nanaša.

Khaled Hosseini v tem ni izjema: je Američan, čigar družina iz višjih slojev je pred 30 leti iz Kabula, takrat živahne metropole, prebegnila v ZDA, bežeča pred sovjetsko vojsko, a ne prek hribov v cisterni, tako kot junak knjige Tek za zmajem, temveč z letalom v Pariz, kjer je na veleposlaništvu delal njegov oče. Včasih je življenje lepše kot fikcija. Hosseini se je v Afganistan vrnil šele po 27 letih, s tistim čudnim občutkom, "da sem prišel domov, a sem vseeno turist". In iz navadnega firbca, da vidi, kako je sedaj, po vseh sovjetih, talibih in Američanih. A v svojo prvo domovino se je zares vrnil šele po tem, ko je napisal prvi roman, Tek za zmajem, ki pripoveduje zgodbo o Amirju in njegovem očetu, ki iz Kabula zbežita v Ameriko ter tam začneta novo življenje. Tek za zmajem je torej zgodba, ki jo je emigrant napisal o svoji bivši deželi, da bi na neki način katarzično podoživel odnos z njo.

Zgodba o Amirju, Paštunu, in njegovem prijateljčku in služabniku Hasanu, Hazarju, je med vrsticami univerzalna zgodba. Krivda izdanega prijateljstva, ki se izkaže kot krivda družine zavoljo neizgovorjenega očetovstva, je opisana ganljivo. Žrtvovanje za prijatelja, ki ga je sposoben Hasan, je tako veliko, da Amir potrebuje vse življenje, da se "odkupi" za greh izdajstva. A kaj, ko je vse drugo v knjigi skorajda stereotipno: opisi porušenega Kabula, kamenjanje prešuštnikov med polčasom nogometne tekme; okrutnost talibov; emigranti na socialni podpori; zablodeli pripadniki višjih slojev, ki v tujini čakajo, da se v njihovo državo vrne mir in bodo spet lahko zasedli svoje položaje; celo potek ljubezni je opisan natančno tako, kot si mi "zahodnjaki" predstavljamo, da potekajo odnosi med moškimi in ženskami v muslimanskem svetu.

V bistvu je tako, da je Tek za zmajem kot bolivudski film (ali natančneje pakistanski lolivudski film) - vse je podrejeno srečnemu koncu. Hudobci so tam, kjer morajo biti, in se v pravem trenutku vrnejo v zgodbo, da jih dobri junaki s skrito preteklostjo lahko premagajo in so na koncu vsi srečni. Ja, ob koncu knjige Tek za zmajem se počutite prevarane, ker ste nasedli limonadastim trikom popolne dramaturgije.

+ + + +