Isabel Fonseca: Pokoplji me pokončno

Knjiga, ki je nastala kot rezultat popotovanj po Srednji in Vzhodni Evropi z začetka 90-ih, kaže, kako trenden je pravzaprav odnos do Romov v Sloveniji. Razlika je samo, da je "zatirano večinsko prebivalstvo" davnega leta 1991 nekaj kilometrov od Bukarešte z zemljo zravnalo 18 romskih hiš, v Sloveniji pa se odločanje o etični obarvanosti kraja po ambruški katarzi nadaljuje prav zdaj.

Novinarka ameriškega rodu se je na primerih posameznikov lotila tem, ki jih obdaja zgodovinska in siceršnja amnezija Evropejcev. Danes v Londonu živeča pisateljica je s prostim slogom pripovedovanja presegla meje specializirane literature in z občasnim zlitjem z romskimi skupnostmi odgrnila tančico z drugače za bralce skritega sveta. Z brskanjem po arhivih nevsiljivo ponuja dejstva, ki ne potrebujejo daljših komentarjev: več kot štiri stoletja so bili Romi sužnji na območju današnje Romunije. En Rom za enega prašiča, romska družina kot nujna sestavina dote. Ogromno zgodovinarjev je to epizodo spregledalo, nekateri pa so jo razumeli kot izboljšanje prejšnjega položaja Romov. "Medtem ko se Nemci nikoli ne bodo smeli Judom nehati opravičevati, se le malokdo vznemirja zaradi romskih čustev," je o iztrebljanju Romov v koncentracijskih taboriščih zapisala Fonseca, "še celo Romi sami ne." Večina Romov ne loči obdobja preganjanja pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Isabel Fonseca, ki se je naučila tudi romščine, meni, da so Romi z mešanico fatalizma in poguma razvili umetnost pozabljanja, ki onemogoča osebno zagrenjenost kot odgovor na zunanje pritiske. A kako lahko razložimo pozabljivost Neromov? Romskega predstavnika so k članstvu v spominski svet holokavsta ZDA (ustanovljenega leta 1979) povabili šele leta 1986, ko je s funkcije predsednika odstopil Elie Wiesel, preživeli taboriščnik in Nobelov nagrajenec, ki je nasprotoval Romskemu predstavniku v svetu.

Povojni status "oseba brez državljanstva", s katero so imenovali Rome, ki so preživeli "tovarne smrti", je bil priročen način nepriznavanja: pošiljali so jih od pisarne do pisarne, iz države v državo - zgodba, ki se je za Rome ponovila, ko so nastajale države po padcu Berlinskega zidu. Po vojni so po vsej Evropi sledili ukrepi prisilnega naseljevanja Romov, ki so pripeljali do izginotja tradicionalnih poklicev, s katerimi so se iz generacije v generacijo preživljali Romi. Namesto potujočih pletilcev košev, kovačev, izdelovalcev kotlov je nastal razred "odvisnikov" od države - težava, s katero se spopada tudi Slovenija, in sicer v obliki nezadovoljstva množinskega prebivalstva zoper socialno pomoč predvsem dolenjskim Romom. Vzporednice v pričevanjih udeležencev iz leta 1991 iz Transilvanije s pričevanji iz Ambrusa je presunljiva - romunski kmetje so nejeverno opazovali obisk zaščitnikov človekovih pravic: "Narobe so jih razumeli, videti je bilo, da se je zunanji svet zavzel za napačno stran."

+ + + + +