Allan Hall in Michael Leidig: Dekle iz kleti - zgodba Natasche Kampusch

Triindvajsetega avgusta 2006 je iz kleti lično urejene in zgledno varovane predmestne hišice pobegnila Natascha Kampusch, ki je v podzemlju, na dobrih petih kvadratnih metrih, preživela osem let oziroma 3096 dni. Srečni konec zgodbe o pogrešani deklici, ki je 2. marca 1998 izginila brez sledu, je bliskovito obkrožil svet. Javnost se je zgražala, ljudje so bili šokirani, mediji so tekmovali v razkrivanju senzacionalnih podrobnosti in se pulili za ekskluzivni intervju s presenetljivo mirno Natascho, za katerega je nato njen pravni zastopnik iztržil milijonsko finančno nadomestilo. Samo dobre tri mesece kasneje, 30. novembra, sta Allan Hall, nekdanji dopisnik časnikov Daily Mirror in The Sun, ter Michael Leidig, ustanovitelj dunajske tiskovne agencije CEN in urednik treh avstrijskih časopisov, prečesala kaos navzkrižnih informacij in na podlagi svojih izsledkov zapakirala knjigo, ki je najbolj vznemirila prav zastopnika Natasche Kampusch. Z obsceno visokimi odškodninskimi tožbami je zagrozil vsem založbam po svetu, ki bi si drznile izdati to knjigo, in med prestrašenimi je bilo tudi nekaj slovenskih. No, zanimanje javnosti je naposled prevladalo, kar je dobro, saj gre navsezadnje za zelo poučno zgodbo, v kateri prav nihče, s prizoriščem ugrabitve vred, ni nedolžen.

"Strasshof an der Nordbahn v Avstriji ni ravno veliko mesto," beremo v uvodu. "Ima znamenit železniški muzej, nekaj gostišč in temno preteklost, ki je nekaj več kot devet tisoč prebivalcev ne mara omenjati turistom. Prav tam je v okrutnem koncentracijskem taborišču Adolf Eichmann, vrhovni logistik nacističnega holokavsta, proti koncu vojne upepelil 21.000 madžarskih Judov, sovražnikov režima, ki je med vojno v uničevalnih taboriščih na Poljskem pokončal že več milijonov ljudi."

Dekle iz kleti pod površjem zgodbe o bizarni ugrabitvi desetletne deklice prinaša naturalističen vpogled v psihopatologijo predmestja in njegovih prebivalcev, tako otopelih v ritmu ponavljajoče se vsakdanjosti, da Natasche Kampusch verjetno ne bi prepoznali, niti če bi se sprehodila po drugi strani njihove ulice. Natascha je namreč pobegnila z dovoza pred ugrabiteljevo hišo. "Iz rok je spustila Boschev sesalnik, s katerim je čistila notranjost BMW-ja, in stekla," pišeta avtorja.

Vpadljivi BMW 850i, ki ga je čistila Natascha, naj bi bil edina prava ljubezen njenega ugrabitelja, samskega, introvertiranega, na diktatorsko mater priklopljenega Wolfganga Priklopila. Je namenoma čakal, da Natascha (s priimkom Kampusch, čeprav je njena mati Brigitta Sirny, oče pa Ludwig Koch - ki se navkljub magnetogramom ne spomni, da bi se kdaj pogovarjal z avtorjema knjige) dopolni 18 let, preden se ga dotakne, ali gre za naključje? V bistvu je tu edino pravo naključje podobnost zgodbe z romanom Johna Fowlesa Zbiratelj iz leta 1963. Priklopil ga zagotovo ni bral. Tudi pedofilskih porničev ni gledal. Najraje je gledal Mr. Beana.

+ + + +