Marcel Štefančič

26. 10. 2007  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Knjiga

Georges Lefebvre: Francoska revolucija

Študentska založba, zbirka Koda, Ljubljana, 2007, 25,00 €

Napad na Bastijo

Napad na Bastijo
© Arhiv Mladine

Kako si predstavljamo francosko revolucijo? Navadno kot padec Bastije. Ko nam kdo reče "francoska revolucija", namreč že kar avtomatično pred sabo zagledamo Bastijo in ljudske množice, ki jurišajo nanjo - truma trupel, klavnica, kaos. Toda Bastija je bila v resnici le fusnota - Georges Lefebvre ji v Francoski revoluciji, 350-stranski monografiji, nameni le dva ne ravno dolga odstavka. Ali bolje rečeno: zavzetje Bastije - "samo po sebi obrobnega pomena", kot pravi Lefebvre - traja le slabih 30 vrstic. To je vse. Ker se je vstaja razraščala, so milico oborožili z 32.000 puškami, ki so jih zjutraj - jasno, 14. julija 1789 - zasegli v orožarni Hotel des Invalides. Ker pa so jih potrebovali še več, so ponje odšli v Bastijo, a upravnik De Launey ni trznil - pod sabo je imel sicer maloštevilno garnizijo, toda 30-metrski zidovi in 25-metrski jarek, nafilan z vodo, so bili dovolj velik in hkrati dovolj globok razlog, da se mu zavzetja ni bilo treba bati. A ko ga je hladnokrvnost minila in ko je dal vendarle ukaz za streljanje, ni niti slutil, da se bodo napadalcem - "pripadnikom vseh družbenih razredov", s poudarkom na rokodelcih iz predmestja Saint-Antoine - na vrat na nos pridružili tudi pripadniki milice in francoske garde ter na vrata Bastije namerili topove. De Launey se je panično vdal, kar pa ne pomeni, da njegova glava ni končala na sulicah razjarjene množice. Zavzetje Bastije je bilo le trenutek v francoski revoluciji. "Nihče ni mislil, da je šlo v tem spopadu za Bastijo; sprva nihče tudi ni mislil, da je njen padec odločal o izidu tega spopada, saj so se izbruhi panike nadaljevali. Prav tako zavzetje Bastije ni zlomilo odpora dvora."

Francoska revolucija je bila proces, ki je trajal nekaj let. Začela se je davno pred Bastijo - in končala dolgo po Bastiji. Veličina Lefebvrove knjige je prav v tem, da nam francosko revolucijo oriše v vsej njeni kompleksnosti, da nam jo torej oriše kot veliko križišče zgodovinskih napetosti, kot proces, pri katerem je nemogoče reči, kateri dogodek je bil za izid francoske revolucije pomembnejši in usodnejši - huda finančna kriza in orjaški javni dolg, ki ju je povzročilo financiranje ameriške revolucije, previsoki davki in trošarine, kralj Ludvik XVI., ki ni več obvladoval aristokracije, visoke kolkovine in predrag kruh, vse večja decentralizacija oblasti, znižani dohodki in pokojnine, beda in podhranjenost, opeharjeni delničarji, vsiljeni tečaj diskontne banke, kmetje, ki niso hoteli več plačevati desetine, plemstvo, ki je skušalo ohraniti fevdalizem, gosposke pravice in zastarele privilegije, reforme, ki so škodovale interesom aristokracije, tretji stan, ki je vse bolj preziral brezdelno plemstvo, ljudstvo, ki je hotelo nadeti uzde kapitalistični ekspanziji, konec ravnovesja med prebivalstvom in življenjskimi stroški, prevlada nove, mlade generacije, vstajniška miselnost, ki so jo oblikovali sklic generalnih stanov, gospodarska kriza in nenadna mobilizacija ljudstva, revolucionarni individualizem, ki je zavračal strankarsko disciplino, ali vera, da bi morala suverenost naroda prinesti tudi neposredno demokracijo, enakost, svobodo in človekove pravice. Ko boste prebrali Francosko revolucijo, si boste rekli: kaj če smo tudi zdaj sredi revolucije, pa tega ne vemo?

+ + + + +