Rieko Matsuura: Natural Woman

Ko je japonski profesor književnosti intervjuval Henryja Millerja, ki je veljal za zapeljivca in erotomana in si je upal za tiste čase brez dlake na jeziku pisati o svojih pariških avanturah, je padlo seveda tudi vprašanje o seznamu, famoznem seznamu vseh nabiralcev in zbiralcev, seznamu, ki šele naredi Don Juana, vsaj v njegovih lastnih očeh. Nekaj ducatov, je rekel ponosno Miller, japonski kolega pa je razočarano priznal, da je to rezultat, ki ga pri njih doseže vsak živahnež že med študijem.

Nekaj tega preobilja je tudi v Natural Woman Rieko Matsuure; gre za izbrane epizode in reminiscence, roman je fragmentaren, nalašč odprt in žanrsko težko določljiv. Skelet teh zgodb so pripovedovalkini odnosi s puncami, ona, pa še kakšna so risarke stripov s pretežno erotično in fantastično vsebino v mračni, gotski niansi; punco najdemo v hipu, ko ravno menja in se zraven spominja še prejšnje, inicialne partnerke, vse so tam nekje v dvajsetih in zdi se, da je bolj kot erotika in odnosi pomemben podton teh zgodb, to pa je neka nova in zadušena, minimalistična osamljenost, ki se je zavejo v hipu, ko bi morale preskočiti v odraslost, karkoli že to je. Socialna nezadostnost in odvisnost v urbanem in stehniziranem svetu se kažejo predvsem kot divje iskanje bližine in pripadnosti, pri čemer nastaja pri takšnih projektih cel kup težav in preprek, predvsem zaradi nerazčiščenih spolnih orientacij in identitet, zabrisanih mej med igrivostjo in zaresnostjo, in romanu ni povsem jasno, kdaj se želja rodi iz igre (vlog) in kdaj je igra njen že preizkušeni in preverjeni poligon.

Natural Woman, naslov je prispeval komad Arethe Franklin, je ideal teh punc, gre za polnost ob strasti in sobivanju, kot vsak ideal tudi ta nedosegljiv, predvsem pa obvoznice želje, po katerih se mu dekleta vsak dan v vsakem pogledu približujejo, tako vsaj mislijo, povečujejo navezanosti, trpljenje, nalašč ustvarjajo v dehierarhiziranem svetu umetno in kontrolirano še znosno hierarhijo kot nadomestek izgubljenega reda. Odnosi so namreč predvsem SM narave, diskretno in v ozadju nastopajo nastavki sesalnikov za prah, sušilniki za lase, kabli za slušalke, zelo močna sodelavka, ki dela sklece, da bi bila močna, in zdi se, da Rieko Matsuura bolj lovi neki sentiment ob slovesu od mladostne naivnosti kot gradi na eksotični erotiki, čeprav klic daljnih svetov ne umanjka; recimo ko punci pred akvarijem razmišljata, da bi hobotnici odrezali lovki in ju surovi prežvečili, ker imata obe radi sašimi - tega ne srečamo daleč naokoli. Pohvalno je še to, da nas po izboru kratke proze Najdeno v Tokiu močna generacija mladih japonistov in prvi med njimi Iztok Ilc z vse manjšim zaostankom in brez ovinkov seznanjajo s stanjem te manj znane literature.

+ + +