2. 7. 2001 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
Lucinda Williams: Essence
CD '01, Lost Highway; distribucija: Multimedia
Lucinda Williams brezkompromisno kljubuje valjarju mainstreama in se izmika velikim založbam, ki bi iz njene glasbe naredile konfekcijski artikel. Za nekoga, čigar albume najdeš (razen seveda takrat, ko jih mrzlično iščeš) v predalčku z napisom country, je tako stališče rahlo neobičajno. Lucinda ni diva, ki bi prodala grmado plošč, da bi šefi vdano stregli njenim kapricem. V skoraj tridesetih letih, kar s kitaro v roki vandra po neskončnih ameriških avtocestah, je vključno z Essence posnela šest albumov. Ravno prav, da je med založniškimi hišami staknila sloves nevrotične ženske, ki ne ve, kaj hoče, in več kot dovolj, da je strnila zvesto občinstvo, ki je bilo zaradi Lucindinih perfekcionističnih muh že večkrat na trdi preizkušnji. S priredbami standardov, ki so v countryju bolj pravilo kot izjema, je opravila na prvencu Ramblin' (1978). Čez dve leti je sledila plošča Happy Woman Blues, na tretjo z naslovom Lucinda Williams pa je bilo potrebno čakati kar osem let. Po Sweet Old World (1992) je pred tremi leti frapirala kritiško javnost z briljantno Car Wheels On A Gravel Road, ki je nastajala šest let in bi sprva morala iziti pri založbi American, v elitni družbi Casheve American Recordings. Lucinda preprosto ni bila zadovoljna z zvokom. Produkcijo je prevzel Steve Earle, a je nagnala tudi njega. Glede na koncentracijo frustracij je bilo ustvarjanje Lucindine plošče še najbolj podobno snemanju Kubrickovega filma. Na koncu so se razcefrani živčni končiči in vse potne srage pozlatile. Car Wheels On A Gravel Road vsaj po mojem mnenju sodi med deset najboljših albumov, kar so jih dala devetdeseta. Če so prej obstajale pregrade med countryjem, bluesom in rockom, jih je Lucinda sesula in zravnala z zemljo. Essence je nov šok. V nasprotju s pričakovanji ne gre za nadaljevanje njenega največjega (tudi komercialnega) uspeha, marveč za skrajno intimno, iskreno, umirjeno zbirko pesmi s silovitim emocionalnim potencialom, ki do konca razgali tisto, kar v subtilnih niansah prežema Lucindino poezijo. V njenih pesmih ni več poze srečne, samosvoje in samozadovoljne ženske, je le deklica, kot bi rekel Bob Dylan, ki najbolj hrepeni po tistem, česar se najbolj boji: življenja, ljubezni in moških. Utehe ni. Ne v bogu (Get Right With God), ne v samoti (Out Of Touch), ne v fuku (Essence). Mislim, da lepše plošče letos ne bom slišal.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
