Marilyn Crispell/Gary Peacock/Paul Motian: Amaryllis

Ko je trio pred letoma priobčil pesmarico Annette Peacock, se nismo mogli načuditi prefinjenosti in nenavadni letargiji, ki kar ni šla vkup s pianizmom ene močnejših in trdovratnejših avantgardistk. Marilyn Crispell v najboljših pianističnih letih odkriva počasen tempo, baladno raztegovanje harmonij in premolke. Saj ne, da tega ne bi storila že pri svojem albumu-posvetilu Johnu Coltranu, ampak pri “spiritualnih gurujih” so reči vedno drugačne.

To pot pa je jasno, da Američanka ni le robustna, gromoglasna ubiralka zvočnih grozdov in hitrih kaskad, marveč se nič manj suvereno, kontemplativno in žgoče spusti v klavirsko liriko. Kompanjona, veterana, ki znata pogladiti struno, opno ali kovino, Peacock in Motian, sta že vrsto let v tej branži in posel igre s pianistom do konca obvladata. Komadi so od vseh treh, nekaj je že preverjenih “novojazzovskih klasik”, baladne novitete pa je, tako zapisuje avtorica, predlagal cesar Eicher. In, vnovič, prevečkrat, zadel. Pri ecemovini se od tega po malem že gunca, toda kaj, ko dobrobiti odtehtajo vse producentove reze, klišejske zamisli, dirigentstvo, celo avtoritarno brezpogojnost. Amaryllis je eden boljših albumov jazzovskega klavirskega tria, kar smo jih bili čekirali v zadnjih letih.

Za primero in fenom do groba navkljub, zavrtite si povsod malikovan zadnji Jarrettov trio in ga stavite ob tega. V obeh igra Peacock, kot vedno galanten, skop in poantiran, a igra se zares tule. Brez šmira, virtuozenja, samo z zavidljivim občutkom, ki špil vleče, razpoteguje in krati percepcijo časa. Tu se pač vedno začenja in konča - godba.

* * * * 1/2