Orlando "Cachaito" Lopez: Cachaito

Iz zguncane in hegemonistične fabrike (polpreteklih) kubanskih godb, ki jih pokriva ime nekdanjega poniklega družabnega kluba, je Cachaito njen daleč najbolj novatorski odvod. Ni nič manj preračunljiv, a vsaj na silo ne "aktualizira". Zreli šestdesetletnik "Tamali Cachao", Orlando Lopez, je na svojem prvencu zavezan povsem določeni družinski tradiciji, pravi dinastiji izrednih kontrabasistov. Po vojni sta prednjačila njegov oče Orestes in stric Israel "Cachao".

Prvi je skupaj z Arseniom Rodriguezom domišljal mambo, drugi pa je bil in je še vodilni praktik prakse in sloga descarga, improvizacijskega muziciranja na določen ritmičen vzorec, ki je latentno prisoten v afrokubanskih godbah in jih navkljub predpisanim muštrom poganja naprej. Na to stičišče improvizacijskega in novatorskega momenta v afriških godbah v Amerikah v navezi z jazzovskim se tako rado pozablja, da ob descargas na migotanje naštelani godberabniki otrpnejo, se izgubijo, ne prisluhnejo.

Odlika tega albuma je, da je en sam session, kakorkoli že spodbujen od založnika. Uspeva mu met čez pretesne okvire Buena Vista izdelkov. Cachaito je obdan z mlajšimi znalci iz krožka. Prednjačijo congero Miguel Anga Diaz, timbalero Amadito Valdes, električni kitarist Manuel Galban, pozavnist Jesus Ramos, za nameček pa med gostujočimi najdemo južnoafriškega trobentarja Hugha Masakela in R&B pozavnista Pee Wee Ellisa. Podlaga je torej baterija, nastavljeni ritmični vzorci z relativno statično vlogo basa, ki pa se v skupinskem muziciranju vse bolj odpira in se spogleduje s karibskimi oblikami, jazziranjem, med njimi je impro priredba - hommage Charlesu Mingusu, pa dubovski posegi in "laboratorijski" hiphop beat na programirano podlago.

Vse skupaj je mala odprta avantura, kjer celo visoki standardi v par komadih, aluziji na čarango, v medigri aranžiranih godal in flavte zazvenijo manj togo, nepredvidljivo. Cachaito s sodrugi najraje strga po občih mestih iz jazzovske in popularnogodbene zgodovine, jih predeluje v muziki navdahnjenih solov in neortodoksne skupinske igre. Je basist opredeljenega, samozavestnega robatega, okroglega tona, ki minuciozno prestavlja poudarke. V drugačno perspektivo postavlja umišljeno "statično, zamrznjeno Kubo", odstira in tvorno poglablja dinamično tradicijo descargas. In pade celo potencialna klubska, ki jo ob obilju izvrstne poliritmije priporočamo klubovalcem.

* * * * +