Station 17 +: Hitparade

Was? Le kaj počne kup norcev, pardon, slaboumnežev, pardon, duševnih bolnikov, pardon, ljudi z Downovim sindromom, shizofrenikov, nevrotikov in psihotikov na Corbijnovi fotografiji z naslovnice ploščka, ki ga najdete na Dallasovih policah z elektroniko?

Ker nismo našli odgovora niti v notranjosti - in ker so nam tako daleč na jugu pač tuje nemške notranje zadeve - se je bilo treba o pozanimati na internetu, kjer je moč prebrati, da je Station 17 iz pacientov sedemnajstega oddelka hamburške blaznice sestavljena zasedba, ki je od konca osemdesetih, ko jo je v svet muzike popeljalo sodelovanje z ansambli, kot so Helloween, Can, Einsturzende Neubauten in Toten Hosen, izdala štiri plošče in nekajkrat prekrižarila domovino, s tako pridobljenimi sredstvi pa vzdrževala vadbeni prostor in studio znotraj matične klinike. Station 17 se je z leti, od začetnega eksperimentiranja in preko ločitve na rokersko in džezovsko frakcijo, približal sintetiki in popu, ne da bi izgubil značilno noto, izkazano z monologi in nevsakdanjimi vokalnimi intervencijami. Namesto da bi enostavno izdal the best of kompilacijo, je Station 17 - ali morda: Thomas Fehlmann, ki je produciral zadnji plošček? - svoje hite predal pod škarje norosti še kako potrebni, dostikrat pretenciozni smetani nemške kunstelektronike in izdal plošček povečini dovolj in na momente hudo špasnih remiksov, za užitek v katerih ne rabiš politično korektnega sočutja, priporočeno pa je vsaj približno znanje nemščine. Od intimne debilane do tanz debila.

* * * *