The Higlife Allstars: Sankofa

Kako preračunljivo in revivalistično. Scena world music ponavlja vse, kar so počeli v ameriškem, irskem in sploh folk revivalu. "Velika odkrivanja", "napočil je čas za highlife", spomnimo se velikih trenutkov, ko je s področja Gane, zahodne Nigerije in naokrog ta slog prevladoval, bil celo panafriški.

Z godbami je en sam križ. Trg terja in golta novotarije, ikone, proizvajanje psevdo-avre, a ko nekje presahne, ga je treba napojiti s starimi slavami. To je vsa beda, ki jo kobajagi world music spretni epigoni na domačih tleh pod marelo godbenega altruizma, razbohoteni v državnih ustanovah, pisarnah, kulturnih hramih s programi za japije in razočarane avtentike, nespretno, transparentno reproducirajo. A raje obrnimo ploščo.

Če tale album s sumljivim naslovom muzikov ponuja nekaj "oživelega" hihglifa, tistega s prelomom v sedemdesetih na ganskih tleh in v anglofonski zahodni Afriki, morda še raje reče, da je highlife še vedno tu, a bolj kot "residualna" forma, ki se je transformirala, se navsezadnje naselila in pregnetla v drugih, ostala podlaga celo v afriških odvodih reggaeja in hiphopa. Nekaj tega nam, zelo zastrto, nadvse spodobni stari mački ponudijo. Ne naravnost, a to ni ista godba kakor izpred tridesetih let. Torej? Prince Osei Kofi, Alex Konadu, Kvaku Abeka in drugi nam torej servirajo aktualnost highlifa v njegovi minljivosti. Saj gre za godbe. Kako prav je imel stari dobri, od vseh pozabljeni klavirski genij Jelly Roll Morton, ki je zajamral Alanu Lomaxu v Kongresni knjižnici leta 1938: "Nič ni večnega v glasbenem poslu, še gramofonska plošča ne." Četudi godba z nje zacvrči, se razteguje, ja, giba.

* * * 1/2