Kahil el Zabar's Ritual Trio: Africa N'da Blues

Še vedno je vznemirljivo poslušati jazzovsko intonirane godbe Američanov, ki so izhajale iz panafrikanizma ali nekega afriškega imaginarija, mota "nazaj h koreninam", "k izvorom" ali odkritega kulturnega nacionalizma. Vprašanje je, kako dobesedno poteka uglasbljevanje. Če je to komu zares uspevalo, so bili The Art Ensemble of Chicago z neizmirnimi širjavami, majčkeno distanco, imanentno ambigviteto. Če tega ni, zadeva postane zadeto zaciklana. Toda na tej podlagi so se snovale najbolj nore, čudovite, spiritualno navdahnjene in jezno prizemljene muzike in tega jim ne more odvzeti nihče.

Ta linija in stare vezi so navzoče v delu tolkalca Kahila El Zabarja in njegovega obrednega tria. Če je bil njegov Ethnic Heritage Ensemble na začetku osemdesetih zadnja špica AACM, se je počasi izgubljal in se vnovič najdeval. A v njegovi godbi je vedno nekaj privlačnega, dodelanega in odvečnega. Kako lahko tako rigorozna, institucionalizirana forma z regelci, kakor je jazz na ameriških tleh, širi ali podira muzične in idejne horizonte, je vprašanje za milijon dolarjev. Toda tudi takšni povratki, kakor je sodelovanje s preživelim coltranovcem Pharoahom Sandersom, prej pač z Archiejem Sheppom, dajejo cvetke, napoja in v momentih izvrstno muziciranje. A preigravajo sloge. Z njima še basist Malachi Favors in saksofonist in pianist Ari Brown. Poseg na druge afriške godbene poljane je tokrat očitnejši, pred dvema desetletjema je manjkal, a tokrat je zamuda prevelika. Celo Zabarju uide, da med mladostnim vsrkavanjem čikaških muzik niso imeli glasbene širine in odbitosti Sun Raja. Kako hecno tragično spoznanje. Zamolči, da je bilo ideološko osmišljevanje odločilno. O tem bi lahko kdaj pa kdaj povprašali profesorja Braxtona, ki Afriko misli, uglasblja in oddirigira z ene povsem druge "tridelne perspektive". Takorekoč "samoniklo dumezilovsko". Zato ga pošiljajo v kočo strica Toma.

* * *