IV

 |  Mladina 2  |  Kultura  |  Plošča

Scott Fields Ensemble: Mamet

(CD, Delmark '01; distribucija Statera)

Mamet je kakopak David. Scott Fields je Čikagovec, kitarist, improvizator in muzični praktik. Za seboj ima zajetno kilometrino godbovanja na obrobju. Vodil je bende, predvsem manjše zasedbe in skladal. Ideja za album je "programska": vir navdiha je pet Mametovih gledaliških komadov, ki jih Fields prestavlja v polje glasbenega skoz improvizacijo v napolstrukturiranih štiklcih. Je posnemovalec in prevajalec likov, dramatičnih vrhuncev, kopičenja burnih scen, jezikovnih obratov, zagonetnih ponavljanj besed, fraz. To se zgodi v triu, v katerem igrata še basist Michael Formanek in bobnar Michael Zerang.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

IV

 |  Mladina 2  |  Kultura  |  Plošča

Mamet je kakopak David. Scott Fields je Čikagovec, kitarist, improvizator in muzični praktik. Za seboj ima zajetno kilometrino godbovanja na obrobju. Vodil je bende, predvsem manjše zasedbe in skladal. Ideja za album je "programska": vir navdiha je pet Mametovih gledaliških komadov, ki jih Fields prestavlja v polje glasbenega skoz improvizacijo v napolstrukturiranih štiklcih. Je posnemovalec in prevajalec likov, dramatičnih vrhuncev, kopičenja burnih scen, jezikovnih obratov, zagonetnih ponavljanj besed, fraz. To se zgodi v triu, v katerem igrata še basist Michael Formanek in bobnar Michael Zerang.

Posnemanje dramatikovega izkoristka časa, prostora in ritma je po Fieldsu domala glasbeno. Mamet je bil namreč tudi muzikant, plesalec in še pevec za povrh. Godbi ratuje napol. Ponekod je izvrstna v kopičenju in variiranju fraz, melodijsko in ritmično inventivna, še suha električna kitara ne gostobesedi preveč v bizarnih izpeljavah, drugod zastane in se zacikla v "impro-žanrskih" rešitvah. A igra je intenzivna, zavzeta, kar je krasna in vse bolj občudovanja vredna odlika, ki jo danes še največ ponujajo muzikanti, blizki jazzu in improvizacijskim odvodom. Obenem je album sočna informacija o razpršeni čikaški sceni. Njena današnja podtalna omrežja le nekako povezujemo. Ne pravimo, da je bolj vitalna kakor newyorška, kar že trobijo naokoli. Le druge smo se v zadnjih dvajsetih letih preobjedli. Svobodnjaki z muzičnih obrobij na obeh živijo eksistenčno dramo. A za zdaj vsaj muzicirajo in ne molčijo.

* * * 1/2