Rollins Band: Nice
(CD '01, SPV; distribucija: Panika)
Kaj se je zgodilo s potetoviranim control-freakom, simbolom metodične destrukcije in avtorjem iskric v slogu “če ni krvi ali če ne boli, ne uživam v igri”? Oh, nič takega, kar se mu ne bi dogajalo od leta 1994 dalje, ko je posnel kontroverzen, kritiško hvaljen in tržno uspešen album Weight, na katerem med drugim s pozicije stadionske rock zvezde pizdi, kakšno sranje je biti stadionska rock zvezda.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Kaj se je zgodilo s potetoviranim control-freakom, simbolom metodične destrukcije in avtorjem iskric v slogu “če ni krvi ali če ne boli, ne uživam v igri”? Oh, nič takega, kar se mu ne bi dogajalo od leta 1994 dalje, ko je posnel kontroverzen, kritiško hvaljen in tržno uspešen album Weight, na katerem med drugim s pozicije stadionske rock zvezde pizdi, kakšno sranje je biti stadionska rock zvezda.
Istega leta je bil v neki mainstreamovski reviji izbran za moškega leta in takoj za tem postal njen kolumnist. Nato je začel reklamirati prestižne laptope, pisati poezijo, nastopati na MTV in VH-1 ter igrati v visokoproračunskih filmih, od katerih smo si zapomnili Johnnyja Mnemonica, Vročino ter Izgubljeno cesto. In lani je dopolnil 40 let.
Jep, Rollinsu se je zgodilo tisto, kar se slej ko prej zgodi vsaki ortodoksni ikoni šov biznisa: prežrl se je zarečenega kruha in se naposled racionalno soočil z dejstvi, da sistema ne moreš premagati, lahko pa opozarjaš na njegove napake in nedoslednosti. Tredovska pozitivistična perspektiva? Sodeč po naslovu izdelka že. Po vsebinski plati pa Rollins - ki tu ni več dominantni frontman, ampak discipliran timski igralec - dopoveduje, da tvoji izdelki niso nujno slabi, če začneš plavati s tokom in malce polikaš robove. Drži, lažje jih snemaš in prodajaš, da o pičkah in kešu, kot sugerira ovitek, niti ne govorimo.
* * * 1/2
