Etbin: Equilibrium
CD, Samozaložba '01
Ekvilibrij je nenavadna, če že ne čudaška muzika za tele kraje, ki, ko je govor o akustični kitari, capljajo kot ubožni kantavtorski derivati ali pa "poustvarjajo" in reproducirajo puristične norme klasične kitare. Vse drugo so redki poskusi posameznikov, bolj samotarjev kot ne. Ni še gotovo, ali je čas polstoletne prevlade priučljivega in ekonomsko prijaznega domačijskega glasbila, kitare, minil, je pa dejstvo, da razpotegovanje prstov po strunah vsaj med mlajšo in nič manj fantovsko kulturo menja klepanje po računalniških tipkah.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Ekvilibrij je nenavadna, če že ne čudaška muzika za tele kraje, ki, ko je govor o akustični kitari, capljajo kot ubožni kantavtorski derivati ali pa "poustvarjajo" in reproducirajo puristične norme klasične kitare. Vse drugo so redki poskusi posameznikov, bolj samotarjev kot ne. Ni še gotovo, ali je čas polstoletne prevlade priučljivega in ekonomsko prijaznega domačijskega glasbila, kitare, minil, je pa dejstvo, da razpotegovanje prstov po strunah vsaj med mlajšo in nič manj fantovsko kulturo menja klepanje po računalniških tipkah.
V obeh primerih je za kaj več odločilno obdelovanje "muzičnega ušesa". Ob siceršnjem vsakodnevnem obsedanju elektronsko generiranih zvokov je podnapis k cedejki recital za kitaro, orglice in glas že kar anahronizem, "nemoden", "zastarel", a ravno dovolj pomenljiv. Tudi samozaložnik godbe, Etbin Edi Štefančič, bo vsem, ki niso kratkega spomina, vzbudil zaupanje. Je dolgoletni strunar, poučevalec, soudeleženec in tvorec marsikaterega odbitega "eksperimentalnega" projekta v minulih (že) desetletjih, ki je ob tukajšnjem mainstreamu ostal na robu, a vedno slišen vsaj med srenjo, ki je ni zadovoljeval hipni populizem.
Če že za nazaj, niti za hic et nunc, ravno ne moremo govoriti o kakšni kohezivni "sceni", je vsaj čas, da enkrat dostojno zabeležimo prispevke posameznikov, bolj poredkoma bendov, zaradi katerih je glasbeno življenje zunaj togih institucionalnih regelcov bilo znosnejše in je celo zbujalo iluzijo, da "je".
Kaj lahko bo med alibiji tudi Equilibrium s "statično", pretiranega virtuozenja okleščeno kitarsko godbo teme in drobnih permutacij. Raznoliki prijemi izdajajo poznavalca kitarskih tehnik, vedno definiran nečist, "zrnat" strunski zven, pa oseben slog, ki ga takoj loči od klasičnega ali folkniškega muštra. Zgled je sklepna petdelna "psevdofuga", začenši z malodane "slavnostno" baročno obdelavo teme in izpeljavami, kjer suhim strunam kontrapunktirajo orglice. Nadvse fina skušnja, tale Štefančičeva ekvilibristika, za melanholije željne in tiste, ki jih raje dražijo drobne "cake" v miniaturnih komadih.
* * * *
