Malachi Thompson: Talking Horns

Ob odprti godbi čikaškega veterana, trobentarja Malachija Thompsona, ki je okrog sebe zbral kvintet s saksofonistoma iz sijajnega World Saxophone Quarteta, Hamieta Bluietta in Oliverja Laka, pozornost vzbuja njegova spremna beseda. Je upravičena in argumentirana ataka na v dominantnih trobilih hvaljeno televizijsko serijo Kena Burnsa o jazzu, kjer filmar postavlja tezo, da "zgodovina piše končane zgodbe". Z drugimi besedami, jazz je umrl z njegovimi velikani.

Zato se dotični niti malo ni potrudil, da bi kakorkoli, niti v zadnji epizodi, nekako posvečeni "sodobnosti", opozoril, dokumentiral jazz v zadnjih tridesetih letih. Thompson, ki je v tem obdobju igral, se formiral, navsezadnje bil bitko za ljubi kruhek z nemainstreamovsko muziko, zato pribija: le kako so Art Ensemble of Chicago, ki naj bi po Burnsu igrali za tri poslušalce, lahko dobivali najvišje honorarje, kako to, da so naokrog festivali, ki predstavljajo samo avantgardni jazz? In konča: "S takšnim potvarjanjem Burns in Winton Marsalis diskreditirata jazzovske novotarije šestdesetih in sedemdesetih let. Tako v sklepni epizodi Marsalis postane samookronani jazzovski rešitelj. Konec štorije." Jezno dodaja, da bi lahko zamolčani del nadaljevanke lahko pokril vsaj deset epizod.

Talking Horns s protagonisti bi se lahko znašla v njej. Zavzeto odigrana preobrača in širi jazzovsko formo, bluesovske poudarke, freejazzovske eskapade s konstantnim zagonom ritemske sekcije in razpoznavnim tematizmom. Tudi "sodobni" jazz je postavil standarde, je ukleščen v konvencijo, a nemirni iskalci se skušajo nekako izviti iz nje. A to sploh še kaj šteje pri javnih presojevalcih in posrednikih. Morda za njih ne, a godbe vedno znova uporno prihajajo iz navidez "pozabljenih" krajev. So bolj trdožive, kakor si agenti distribucije mislijo.

* * * * +