Luke Slater: Alright On The Top
CD Mute '02, distribucija Dallas
Nekaj indicev - kaka kičasta, po osemdesetih zaudarjajoča eurotrash simfonija ali cukreni electropop drobiž - bi govorilo celo v prid domnevam, da se je tehno, nazadnje pa v electro spreobrnjeni veteran in vrhunski didžej Luke Slater tokrat namenil pohecati. Ampak s heci v muziki je v nasprotju z resnobnejšimi zastavki že tako, da jih znajo, ne da bi dolgočasili ali banalizirali, pokati le malokateri.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Nekaj indicev - kaka kičasta, po osemdesetih zaudarjajoča eurotrash simfonija ali cukreni electropop drobiž - bi govorilo celo v prid domnevam, da se je tehno, nazadnje pa v electro spreobrnjeni veteran in vrhunski didžej Luke Slater tokrat namenil pohecati. Ampak s heci v muziki je v nasprotju z resnobnejšimi zastavki že tako, da jih znajo, ne da bi dolgočasili ali banalizirali, pokati le malokateri.
Slater vsekakor ni med njimi, huje, je eden tistih, ki se edini v družbi smejijo svojim šalam. Če je hotel v španoviji s pevcem Rickyjem Barrowom, ki nam je stregel po življenju že pri britanskem elektronskem pogonu The Aloof, le vzburiti pozornost, mu je to uspelo, saj ti gredo ob patetičnih pesnitvah o medčloveških in posebej medspolnih odnosih kocine kar same pokonci. Tako mu ne uide mesto na spisku bizarnosti tekočega leta, če je že v vlogi monotone podlage načelujočega vokala pogorel pri priznanjih za inovacije. Morda pa bo le držala čisto bežna vzporednica, ki se je utrnila ob z vocoderjem prežeti viži in gre za še eno žrtev daftpankovskega sindroma? Kdo bo torej nasedel na vokalne limanice - z grozovitim oponašanjem Marca Bolana vred - in odebelil bančni račun? Britanci? Hm, hm. Neinspirativno.
* *
