12. 3. 2002 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Willie Nelson: The Great Divide
CD '02, Lost Highway; distribucija: Multimedia
Willie Nelson je klasika. Njegov nosljajoči vokal, upal bi si trditi, da edini, ki se lahko po mitskih razsežnostih kosa z Dylanovim, in njegove prostrane, permanentno otožne pesmi te vržejo v neko prav posebej vedro razpoloženje, ne glede na to, ali zbrano prisluhneš njihovi virtuozni iskrenosti ali pa jih zasukaš kot spokojno zvočno kuliso ob prebiranju dnevnega časopisja in srkanju popoldanske kave. Ko sem tako brez obveznosti zasukal tale plošček - Willie je namreč v minulih dveh letih naklepal toliko albumov, da ga težko dohajajo celo deklarirani fani - je skodelica zastala na pol poti in po uvodnem songu Maria (shut up and kiss me) se nisem mogel več osredotočiti na vsebino osrednjega dnevnika. Enajst pesmi oziroma petdeset minut kasneje sem plošček zavrtel še enkrat. Od začetka. Da se preverim, če sem v prvo prav slišal. Vmes sem znano preveril še v knjigah; res je, naslednje leto bo Willie star 70 let! Hej, legende in staža je dovolj za potuho in pozlato še tako povprečnega izdelka.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
12. 3. 2002 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Willie Nelson je klasika. Njegov nosljajoči vokal, upal bi si trditi, da edini, ki se lahko po mitskih razsežnostih kosa z Dylanovim, in njegove prostrane, permanentno otožne pesmi te vržejo v neko prav posebej vedro razpoloženje, ne glede na to, ali zbrano prisluhneš njihovi virtuozni iskrenosti ali pa jih zasukaš kot spokojno zvočno kuliso ob prebiranju dnevnega časopisja in srkanju popoldanske kave. Ko sem tako brez obveznosti zasukal tale plošček - Willie je namreč v minulih dveh letih naklepal toliko albumov, da ga težko dohajajo celo deklarirani fani - je skodelica zastala na pol poti in po uvodnem songu Maria (shut up and kiss me) se nisem mogel več osredotočiti na vsebino osrednjega dnevnika. Enajst pesmi oziroma petdeset minut kasneje sem plošček zavrtel še enkrat. Od začetka. Da se preverim, če sem v prvo prav slišal. Vmes sem znano preveril še v knjigah; res je, naslednje leto bo Willie star 70 let! Hej, legende in staža je dovolj za potuho in pozlato še tako povprečnega izdelka.
Poplačal je dolgove državi in za narodov blagor odpel America the Beautiful. Ampak ne, Willie gre in posname album kot kakšen anonimen dvajsetletnik, ki željan uspeha v svoj izdelek vzida zadnji košček svojega lačnega srca. Razlog več, da začnemo verjeti v učinke terapevtskega kajenja marihuane. No, Maria (mimogrede, podpisal jo je Rob Thomas iz Matchbox 20, eden od zaslužnih za meteorski preporod Carlosa Santane leta 1999) je šele uvod v nekaj strahobalnih duetov, recimo Last Stand in the Open Country s Kidom Rockom o iskanju prave Amerike ali pa pomenljiva sklepna balada You Remain z Bonnie Raitt, da na izreden prepev komada Time After Time, ki ga je nekoč žvrgolela Cyndi Lauper, niti ne trošim besed. Okej, Don't Fade Away z Brianom McKnightom lahko skipate; bolj bi se podal kakemu hollywoodskemu soundtracku, tistemu za drugi del Armagedona na primer. Duša ploščka kakopak pulzira v Williejevih solo nastopih, mojstrsko interpretiranih pesmih Won't Catch Me Cryin', This Face, Recollection Phoenix in še najbolj v naslovni akustični fantaziji. The Great Divide živi, kot da pregrade med glasbenimi predalčki ne obstajajo več. Zato stroka meni, da je namenjen tistim, ki poznajo legendo o Willieju Nelsonu, ne poznajo pa njegove glasbe. Ni res, The Great Divide je album za tiste, ki poznajo razliko med Williejem iz sedemdesetih in tistim iz devetdesetih. In jo seveda znajo ceniti.
* * * * * -
