Sven Vath: Fire

Lahko seveda upamo, da starosta in zaslužni borec Sven ne pride v studio in si brkljajoč po mašineriji izmisli motiv, s katerim natančno ne ve, kaj bi počel, in se mu ta motiv potem brez drastičnih premen in povsem predvidljivo vleče skozi mašine do neslavnega konca. Morda bi si kdo tudi mislil, da se Sven novega ploščka ne loteva tako, da si reče: danes bom navijačil eno vižo hard tehna, jutri eno bolj epskega tehna, pojutrišnjem eno DAF-ovsko šalo, potem malce electra...

Radi bi tudi verjeli, da njegovi pomagači, producenti sedaj že projekta Sven Vath - mojster ni sam podpisal niti enega naslova s ploščka, ki ga je naredil skupaj z electro zvezdnikom Anthonyjem Rotherjem in veteranskim tandemom Fluegel-Wuttke (Sensorama) - niso tu, ker bi Svenu primanjkovalo navdiha, spretnosti ali enostavno zicledra in da v Svenovem podjetju sodelujejo enakopravno in zavzeto, kot bi šlo za lastne projekte.

Bi že radi, a kaj, ko se s ploščka slišijo natančno take. Tja. Sven je pač blagovna znamka, na račun katere se da iztržiti toliko in toliko cekinov. In je to, da Sven svoje povzetke od drugih izoblikovanih slogov ni znal prežeti z drugim kot s kancem naivne transijade iz svojih začetkov, da se ni ravno proslavil kot vokalist, da bi morali zaradi plehke in verjetno le Nemcem smešne verzije Gainsbourgove Je t'aime...moi non plus z dežurno Miss Kittin Francozi še bolj zasovražiti Nemce, čisto postranskega pomena. Morda pa je srž težav le v minutaži in bi moral Sven izdati maksi singl s po minuto ali dve dolgimi skladbami? Upajmo, da se je izplačalo in počakajmo na remikse.

* *