Die Like a Dog Quartet: Aoyama Crows

Kvartet Die Like A Dog so evropski freejazzovski veteran, saksofonist Peter Brotzmann, japonski trobentar in uporabnik elektronskih priprav Tošinori Kondo, Američana, bobnar Hamid Drake in kontrabasist William Parker. Ker je bil podpisani prisoten in zapečaten na njegovi svečani evropski inavguraciji leta 1993 v avstrijskem Nickesldorfu na "festivalu konfrontacij", si lahko privošči sodbo, da je zastavek v igri precej večji, kakor bi ponudila sintagma "še en bend Petra Brotzmanna in njegovih". Itak noben bend strumnega nemškega svobodnjaka ni navaden bend.

Tale "pogine naj pes" je namreč hommage, posvetilo Albertu Aylerju in to tedaj ni bilo samoumevno. Kakor pripoveduje Brotzmann: "Pozabili so ga. Pa je bilo kaj preprosto. S Kondom sva v Amsterdamu odigrala koncert, posvečen Aylerju...Strinjala sva se, da ga morava vrniti občinstvu." Toda ta bend, kakor tudi Brotzmann sam, nikdar ni igral Aylerjevih komadov, jih "interpretiral". Tu in tam se vrine le drobna fraza, morda sekundni citat. Brotzmann je v intervjuju na cedejkini spremni knjižici za berlinsko založbo FMP (Free Music Production) - brez nje si skorajda ne moremo zamisliti zgodovine evropske jazzovske in improvizirane godbe - spet poudaril, da mu gre za pripovedovanje svoje osebne štorije. Je stari ekspresionist, lirik, ki mu tako zločesto pritaknejo značaj hrupnosti, neartikuliranosti, kar je presojevalni kliše o freejazzovskem muziciranju.

"Samo poslušaj s kakšno ljubeznijo, obupanostjo in iskrenostjo je Ayler igral zgodbe", namiguje in že vzpostavlja relacije. Medtem je Die Like A Dog postal malodane zvezdniška freejazzovska zasedba, ki status razbija z igro do zadnjih atomov moči in novotarijami. Ni "standardna" ohlapna, "raztresena" freejazzovska skupina. Kondo je preveč v elektronskem obdelovanju zvena trobente, Draka mika kombiniranje poudarjenih in razpršenih ritmov, Parker na basu odprto dela in goni vse tri, Brotzmann je vedno rad muziciral in se razdajal v bendih, ki jih ni odlikoval razpoznaven jazzovski mušter, četudi "svobodnjaški". Aoyama Crows je na ravni prejšnjih albumov, silovit, duhovit, pulziven in menjajočih se razpoloženj, solov in skupinske igre. Na njem so posnetki s koncerta na Total Music Meetingu v Berlinu, novembra 1999. Barvita trompeta in razkošni dolgopotezni saksofonski gruleči vibrato sta skupaj, po aylerjevsko "ekscesna", ne posnemovalska. To je lepa, še vedno nevsakdanja godba, kjer gre vedno znova zares in za predanost. Tako jo igrajo. Vse manj jih je.

* * * * 1/2