Victor Bailey: That's Right!

Pomilesovske generacije "fuzijcev" ne jenjajo. Žanr se je prijel, otrpnil in je prekodiran, poslušalska skupnost je malodane "deadheadovsko" zabubljena in predana, le muzike, ki bi Uho zares zdramila in zdrmala, ni od nikoder. "Res je!" Basist Victor Bailey ni izjema. Ob njem so nabrani stari sodrugi in bližnji ljubljenčki muzike "izza odra": saksofonista Bill Evans in Bennie Maupin, bobnar Lenny White, klaviaturist Jim Beard in kitarist Dean Brown.

Ampak vse tole - ob vešče napravljeni muziki, nespornemu inštrumentalnemu znanju in umetju, točki ali dveh, ki se odmikata od prebiranja znanih razpotegovanj harmonij in vitja melodije ter razporeditev solov - je en estetiziran ništrc. Laufa v prazno, v pogon se sicer spravi pri dveh najbolj enostavnih štiklcih, in upa, da ob nekaj fanki nabijanju in dveh "kontemplacijah" nekako steklo. Drži, milesovsko početje v sedemdesetih letih je en sam velik vprašaj, ampak to, kar počnejo njegovi epigoni in adepti, je mora. Tam je bil vsaj strumen vprašaj. Tile pa davijo. Sedemdeseta so bila leta sivkastega zloma in morbidnosti, dandanašnji smo tam nekje, torej je tale muzika ob "sodobnejših" plesnih formah in njih načinov použivanja kot nalašč, če pogojno sprejmemo in predelamo staro reklo: daj mi gor muziko, ki jo poslušajo množice, in povem ti, v kakšnih časih živiš. Plosko.

* * 1/2