Medeski Martin And Wood: Uninvisible

Ob vseobči plesni mrzlici (ni ne prva ne zadnja v zadnjih sto letih), "rolanju", zgibankah, vrtečih se telescih, ploščnih rokohitrecih, psevdolomih ritmov, ki so kajpak znotraj kvadrastega "tuc tac" metra, čeprav se imajo za blazno sofisticirane, od spodaj bije nepreklicno zgodovinsko dejstvo: kakorkoli že nove generacije poslušalcev in takojci muzikov izumljajo, si izmišljajo, je tam nekje leta 67 med mnogimi postoril James Brown in okoliška ritem&bluesovska škvadra.

Če vzamemo v zakup še afriško vzporednico, namreč Fela Kutija, potem je podtok, ritemsko podtalje tako močno določeno, da se ga ne da spodbijat. Razlika pri sodobnih je le v tem, da se nekateri pretvarjajo ali pa bahajo, da odkrivajo vodo, drugi so pač bolj znalsko skromni in z idolatrijo ali delom/učenjem to pretvarjajo v bite ali telesne udarce in muzično medigro. Ko so pred tednom to počeli sijajni Tipper Gore, je ob njih intelektu in muzičnemu znanju igralo srce in švigal referenčni spomin.

Ko to danes počnejo Novomeščani Medeski Martin in Wood, je vtis sprva podoben, vsaj osnove, a kaj ko je pri njih vse več egotripa, postavljaštva in se zgublja v nič (= prazno nažiganje z modulacijami zvoka, največkrat z nekaj odjeka) najbolj žmohtno, kar kot bazični veščaki v jazziranju obvladajo. Od navdahnjene igre prvenca po šestih letih ostaja latentno tupo "deadheadovstvo" (zadetek si sposojamo si pri Marcu Ribotu), ki je kot nalašč za prekodirano koncertno obredje. Preveč znajo, predobri muzikanti so, pa še niz studijskih sodelavcev jim s hakelci mestoma okrasi danes vsevprek čislano premočrtnost, da bi se kar tako vdali, da je to to. Par komadov dejansko "dela", gibko zvoči, se zeza. Večina je predvidljiv zašmiran dolgcajt. Danes postaja umetnost, kako iz klišeja, občega mesta, četudi je to vse bolj studijski poseg, zvočna barva, zven, naredit hudirja.

* * *