21. 5. 2002 | Mladina 20 | Kultura | Plošča
Pat Green: Three Days
CD '02, Universal Records; distribucija: Multimedia
Kavboji s kitaro v roki in na oči nabitimi klobuki, ki v upanju na smehljaj muhaste slave po teksaških beznicah brusijo obrt, se v primeru, da jim založniško uho nakloni minutko pozornosti, najprej odpravijo k fotografu, ki poskrbi za karseda arhetipski portret izvajalca. Jep, za tiste, ki žanrsko definirano godbo poslušajo z očmi, takih pa je med odjemalci countryja vsaj toliko kot med fani slovenske govedine ali sosednjega turbofolka. In zakaj je potem Pat Green svoj major preboj obeležil s pošvedranim škornjem?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
21. 5. 2002 | Mladina 20 | Kultura | Plošča
Kavboji s kitaro v roki in na oči nabitimi klobuki, ki v upanju na smehljaj muhaste slave po teksaških beznicah brusijo obrt, se v primeru, da jim založniško uho nakloni minutko pozornosti, najprej odpravijo k fotografu, ki poskrbi za karseda arhetipski portret izvajalca. Jep, za tiste, ki žanrsko definirano godbo poslušajo z očmi, takih pa je med odjemalci countryja vsaj toliko kot med fani slovenske govedine ali sosednjega turbofolka. In zakaj je potem Pat Green svoj major preboj obeležil s pošvedranim škornjem?
Da bi karseda nazorno povzel svojo odisejado med vrati klubov, radijskih studiev in glasbenih založb? Da bi ponazoril trpežnost glasbene zvrsti, ki ji pripada? Že, toda razdrapano obuvalo naj bi v prvi vrsti simboliziralo, kaj vse so videli in doživeli škornji Willieja Nelsona. Podoba, ki se je Greenu utrnila med skladanjem pesmi Threadbare Gypsy Soul, brezhibnega dueta z legendarnim Williejem. No, neumorna Patova akustična kitara in orgličarski stampedo bolj kot Willieja v spomin prikličeta rojaka Roberta Earla Keena, ki je pred kratkim izdal izjemen album Gravitational Forces. Green pravi, da poje na svetli strani Teksasa, kar ne pomeni, da v njegovih pesmih ni zlomljenih src, slabih fantov, ki obležijo v prahu, in deklet, ki z najboljšim revolverašem odjezdijo v sončni zahod. Zgleden, skoraj enourni primerek novega tradicionalizma, ki skoraj celo uro zdrži z mainstreamovskimi obrazci za isto mizo, ne da bi se enkrat samkrat skregal.
* * * * +
