Franco: Africa's Legendary Guitar Maestro

Kako sploh na eni cedejki - soničnem vodniku - strniti vse, kar je posnel, spisal, ubesedil in uglasbil, kaj šele v zgodovini afriških godb in takoj godb minulega stoletja pomenil, Francois Luambo Makiadi - Franco (1938-1989). Povsem nemogoča zadeva.

Legenda kongovske muzike je še v kolonialnih časih z drugimi mladci, ko je vse kazalo na večnost in otrplost Kinšase, pardon belgijskega Leopoldvilla, soustvarjal lokalno, mestno različico, ki je najprvo posegla po električni kitari, povsem padla na afrokubanske godbe, jih posvojila, sprva posnemala, zatem pa jim dala dovolj lastnega soka, da je kongoška rumba, največkrat peta v lingalščini, postala prvi pravi panafriški godbeni slog. Tudi po zaslugi benda OK Jazz in Franca, ki je kmalu postal njegova ikona in glasnogovorec, garant za žur, avtor zvito dvoumnih besedil pesmi, ki so se dotikala vsakdana in fantazije, sociale in intime.

Mož, ki so ga povprek oboževali, poslušali, sam pa je posnel prek 100 plošč, si je tudi pri domačih vladarjih uspel izprositi in pridobiti status, a ga tudi kaj hitro zapraviti. A na nek način je bil sam eden redkih pravih afriških voditeljev, ki je z godbo segel do zahoda, vzhoda in juga podsaharske Afrike. In zaradi predzgodnje smrti zares zamudil bum in "odkritja" afriških muzik na zahodu. In kakšen je ta izbor z nekaj bolj razvpitih plošč, tudi kompilacij. Spreten, razpotegnjen od zgodnjih priredb merengueja, klasik kongovske rumbe do pridige, sporočanja o nevarnosti aidsa v štiklcu Attention na sida. Zares, posrečeno ujame Francovo formacijsko obdobje z OK Jazz do kulminacije in vrhunca slave, ki ni nujno tudi godbeni. Potem se zagata šele začne. Namreč, brskanje in kaj verjetna nabava dostopne Francove fonografije. Zgledno. In, godba je imenitna.

* * * * 1/2