General Woo

Woo (takozvani Srki) je konec aprila dokončal svoj solo-prvenec, ki nadaljuje zgodbo zagrebških ulic in kvartov. Tram 11, njegov predhodni dvojec s Targetom, se tokrat ne vozi skozi mesto, ampak ostaja v četrti Dubrava, getu dimenzij milijonskega mesta. Če je kdo pričakoval kakšne freestylerske impro-lige na trde semple, je pri Generalu (in založniku) dobil v možgane direktno lekcijo, kako se prodaja, ne pa razprodaja.

Prvi del albuma je narezan s hiphoperskimi zajebancijami in z vmetki vzdušja z ulice. Pozor na Gospodina Zelenka, ki izpove težko otroštvo, sicer pa je sinonim za kanabis in samo del zafrkancije o drogah in sivini geta, pa tudi življenjskih modrostih. Drugi del tekoče zmiksanega potovanja skozi urbano džunglo obiluje s soulovskimi (beri: popoidnimi) back vokali. Vanje padajo Takozvani (kjer se predstavljajo nove face, TakoZvani) ali Djeca kvarta, ki opisujejo glavne okupacije: videz, denar in vpliv klošarjev, kar v zagrebškem žargonu ne meri na montmartovske boeme, ampak na pubece.

Pr(a)vi Woo-kovarac med njimi je z zadnjima kompozicijama pretendent na mainstreamovske lestvice in radijske postaje, le tekste bo treba pogoltniti - ampak Srki jih je že pomiril (pričam o lošem nisam loš, to je osnovno, i boli me sve.). Zaradi blagozvočnega izbora lagodnih ponavljajočih vzorcev bo vračanje na prihajajočo vročino uličnega asfalta lažje, ne manjka pa nakladaštva, kar je navsezadnje bistvo žanra. Zadeva po sredici ovitka spominja na legendarno 2Pacovo All eyez on me; oba se slikata z ekipo ter voznim parkom. Wooja sicer v brandovskem prologu postavljajo za dona, še nekaj njegovih verbalnih prispevkov pa bo šlo v zbornik uličnih legend. V koraku s časom in vseeno talk the talk.

* * * * 2/5