Tom Waits: Alice / Blood Money

Tule je torej hkratni izid novih Waitsovih albumov različnih časov nastanka. Vsak je tematski, oba sta takojci razpoznavna in oba v primeri s prejšnjim, pretirano hvaljenim, standardnim Mule Variations bolj "waitsovska". Naj tole razložimo. Tipična, ker se na nek način vračata k prelomni trilogiji (z nekaj podaljški) albumov z začetka osemdesetih let, od Swordfishtrombones, Rain Dogs do Frank's Wild Years. Za tiste, ki Waitsa spoznavajo šele z zadnjih albumov, znajo biti pravo razsvetljenje; zaradi inštrumentarija, imenitnih muzikantov-kolaborantov, produkcijskega zvena, kontrapunktiranja besedil z godbo, ki včasih vnaprej "ne gre" vkup, a ravno zato učinkuje bizarno, nekonvencionalno, "prenarejeno". V tem je Waits včasih znal pretiravati, igrati na boemsko pozo.

A dejstvo ostaja, in tu je draž obeh novih, je mojster besede, opisovanj vsakdanjih situacij, osebnih čudaštev, mini socialnih dram in na drugi sanjarij, ki zadenejo z druge. Če je "prvi" album, Alice, pravzaprav muzika s poemami za istoimensko predstavo Boba Wilsona iz leta 1992 in ravno zato nekje lebdi in se včasih prizemlji, je "drugi" običajno grob, paradoksen in zoprn, kakor je bivanje v najbolj čudaški državi na svetu, četudi iz varnega družinskega objema s sopotnico Kathleen Brennan, s pozicije alter pop ikone. V sopostavljanu različnih glasbenih form je neizmeren poznavalec muzik in v njih še uživač, v štrikanju verzov, ki sopeče odpeti zadobivajo drugačne pomene, v skiciranju najbolj intimnih občutij, Tom Waits ostaja izjemen, nepresežen. Četudi se njegovih fint, občasno tudi rutine, "idiosinkratičnih klišejev", ki pa jih je treba najprej domisliti, včasih malce naveličaš. Je eden redkih velikih individualcev, ki genialno parazitira in s tem pri življenju ohranja najbolj vitalne in izvirne dele ameriške popularne kulture: od vaudvilla, kavarniškega besedičenja, pripovedovanja štorij do manjšinskih godb.

* * * *