Samba Bossa Nova

Mini val obujenega navdušeja nad bosso se kaže tudi v takšnih kompilacijah, ki jih proizvaja cirkus world music. Potem ko se je bossa nova izkazala kot pripraven vzorec za zdolgočaseno zahodnjaško didžejsko reciklažo s kaj malo presežki, ki jih forma sicer ponuja, je intelektualističen val "kao" pljusknil nazaj kar v samo Brazilijo. Tam naj bi mladezen pozabljeno formo na novo odkrivala in si jo vnovič prisvojila. Celo tako daleč naj bi šlo, da je spet na domačih pop lestvicah.

Vsaj to naj bi bila glavna štorija, ki zamolči, da se je izvirna boemska, intelektualna urbana predelava sambe z začetka šestdesetih tam ves čas igrala, kakopak tudi razvodenela v anemični muzak, za kar so jo kreativci hitro začeli obtoževati. In delati nove godbe. Pa še časi progresa in optimizma so minili. Če v Braziliji po pravkar prejeti 30 milijardni dolarski injekciji in spremljajočih pokroviteljskih tonih severnoameriških "prijateljev", saj ja ne bojo pozabili na njene naravne rezervoarje, ti časi spet nastopajo, naj bi bil po logiki stvari spet cajt za brezskrbno bosso. Nak. Tale izbor dandanašnje "nove" bosse je ziheraški. Med nabranimi je sicer nekaj komadov, ki gradijo na slogu prislovične sofisticiranosti, ki se odpira malim avanturam, finesam. A večina je predvidljiva, povsem vstavljena v prekodirani žanr. Pa še vsi muzikanti, tudi če vštejemo hčere in sinove slavnih, sina in vnuka Jobima, Morena Velosa, Jairzinha Oliveira, niso tako mladi. Večina je na sceni desetletje in več. Tako prezentirana "nova" bossa proizvaja stare klišeje, med igrajočimi in okuševalci. Manjkajo njeni odbitki, domači in "diasporični", kakršen je Arto Lindsay. Izbor brez delikatnosti, muzičnih in besedilnih drobnarij, kjer se je odprla in zaprla.

* * * -