20. 8. 2002 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Oliver Mtukudzi: Vhunze moto
CD '02, Putumayo; distribucija: Statera
V godbah je Zimbabve zaslovel po čimurengi, osvoboditeljski, protestni, socialni pesmi, kakršno je trosil naokoli legendarni kitarist in pevec Thomas Mapfumo. Njegov nabrit električen bend, ki je šibal kot za šalo, je v pregibanju osnovne ciklične harmonske forme in pletenja iz tradicije mbire nekaj najboljšega, kar je širnemu svetu dal jug Afrike. A tudi njegovi sledniki, sodrugi in po malem tekmovalci niso bili od muh. Pomnimo vsaj Johna Chibadura. Med drugimi je doma dolga leta prednjačil Tuku - Oliver Mtukudzi, bolj umirjen, zadržan muzikant kot Mapfumo, a med svojimi nič manj popularen heroj. Vedno je bil dovolj novatorski, saj se je stegoval tako po mbakangi in jazzovskih izpeljankah v soseščini, soulu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
20. 8. 2002 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
V godbah je Zimbabve zaslovel po čimurengi, osvoboditeljski, protestni, socialni pesmi, kakršno je trosil naokoli legendarni kitarist in pevec Thomas Mapfumo. Njegov nabrit električen bend, ki je šibal kot za šalo, je v pregibanju osnovne ciklične harmonske forme in pletenja iz tradicije mbire nekaj najboljšega, kar je širnemu svetu dal jug Afrike. A tudi njegovi sledniki, sodrugi in po malem tekmovalci niso bili od muh. Pomnimo vsaj Johna Chibadura. Med drugimi je doma dolga leta prednjačil Tuku - Oliver Mtukudzi, bolj umirjen, zadržan muzikant kot Mapfumo, a med svojimi nič manj popularen heroj. Vedno je bil dovolj novatorski, saj se je stegoval tako po mbakangi in jazzovskih izpeljankah v soseščini, soulu.
Zahod ga je temeljiteje začel "uvažati" in slaviti pred leti. Mtukudziju tem za obdelavo v sodobnem pokolonialnem Zimbabveju po letu 1980 ne zmanjkuje: korupcija, aids, revščina, alkoholizem. Postava je že kar klasično "južnoafriška": za vodilnim raskavim glasom ženski zbor z refreni, kitare (Mtukudzi ubira akustično), tolkala in klaviature. Počasi se tudi produkcijsko vse skupaj postano standardizira. Prikrojene modrosti iz šonske zakladnice in moralke, ki jih lahko trosi statusni glasbenik, lokalno angleščino opušča, so obče in lokalno usmerjene, a muzično manj izrazite kakor na prejšnjih albumih. Kje je šele moč tistih izpred petnajstih let. Za novodobne afrofolknike je že to dovolj.
* * * 1/2
