20. 8. 2002 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Red Hot Chili Peppers: By The way
CD '02, Warner Bros.; distribucija: Nika
O redkokaterem albumu se je zadnje čase toliko govorilo vnaprej, s takšnim veseljaškim pričakovanjem in tudi določeno dozo zadržane zaskrbljenosti. Californication, po vseh standardih čista briljantina, je s svojimi spoliranimi harmonijicami predstavljal zajadranje v čisti pop, kar je ob kombinaciji rdeče vroče obrtniške superiornosti in čistega talenta za sabo zelo hitro potegnilo tudi nujni stranski produkt več kot nadležne prelajnanosti, naravnost bolestne prezasičenosti. Ne da je ne bodo rolali, vendar mislim, da z By the Way na ta način motene peristaltike ne bomo doživeli, oziroma vsaj ne v tolikšni meri.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
20. 8. 2002 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
O redkokaterem albumu se je zadnje čase toliko govorilo vnaprej, s takšnim veseljaškim pričakovanjem in tudi določeno dozo zadržane zaskrbljenosti. Californication, po vseh standardih čista briljantina, je s svojimi spoliranimi harmonijicami predstavljal zajadranje v čisti pop, kar je ob kombinaciji rdeče vroče obrtniške superiornosti in čistega talenta za sabo zelo hitro potegnilo tudi nujni stranski produkt več kot nadležne prelajnanosti, naravnost bolestne prezasičenosti. Ne da je ne bodo rolali, vendar mislim, da z By the Way na ta način motene peristaltike ne bomo doživeli, oziroma vsaj ne v tolikšni meri.
Zadeva je sicer kar malce presenetljivo povsem logično nadaljevanje predhodnika, le da sta prvo in drugo poslušanje - ne bojmo se priznati - za poslušalca kar nekam bledikavi izkušnji in samo potrpežljiv potrošnik (torej po defaultu živo nasprotje glasbene drhali, ki na prvo in nikoli drugo žogo - dasiravno ponavadi z večmesečno zamudo - diktira radijske lestvice in repertoarje terasa-bendov) se bo lahko v končni fazi dokopal do zlatih zrnc. Verjetno je res, da bi v primeru, če bi imeli pred sabo debitantsko ploščo, o njej preprosto morali pisati izključno v grandioznih presežnikih, a ker so nas gruvi gospodje v preteklosti razvadili, nad zgolj "res v redu" plato morda vseeno ne bomo zmogli tistega prvinskega otroškega navdušenja. Sama plošča? Anthony K. še vedno na videz z lahkoto lima navihano butaste rime, kot je recimo fortune teller s propeller, John F. bi se zdel lahko na trenutke celo len - a kdo jebe marljivost, če imaš tak naraven dar za prekrasne melodije?
Tistega včasih ključnega mindless funka kot blagovne znamke je celo še manj kot na Californication, kar pa funka dejansko je, je vse prej kot mindless. S kurcev že dolgo več ne bingljajo nogavice, kar ima poleg očitnih slabosti tudi marsikatero prednost. Pod spodnjo črto jim vseeno dolgujemo kanček objektivnosti, torej predvsem umestitev v naš skupni širši kontekst. Brez trohice tveganja si lahko dovolimo trditev, da je, kadar govorimo o tako potentnih artistih, kot so nam vsem mili Feferonarji, tudi njihova druga liga še vedno prvovrsten izdelek, drugim samo za vzor. Če nič drugega, bi bila By the Way fenomenalna plata že zgolj zato, ker je vsa konkurenca trenutno tako obupna.
* * * * 1/2
