Habib Koite & Bamada: Baro

Če bo še kdo trobezljal, da severnoatlantski produkcijski "centri" godb iz Afrike, natančneje, afriški regimenti založb world music, ne določajo, vkalupljajo, kaj naj muzikanti iz Afrike igrajo, mu bo treba prisoliti eno po smrčku. To še ne pomeni, da muzikantje niso ohranili artistične avtonomije, da v studijih ne sprejemajo odločitev.

Toda vse večje poenotenje produkcijskega zvena, načinov nastopanja in muzik, ki so vse v popevkarskem idiomu, vsaj izdaja, da je na delu neke vrste cenzura. Habib Koite, pevec in kitarist je bil pred leti eno finejših presenečenj Druge godbe. Majhen bend, iz srca odigrana muzika, novatorska, poznavalska, polna glasbenih presenečenj, ki so se odmikala od tega, kar smo spoznali kot "zahodnoafriško kitaro". Njegov tretji album Baro odlikujejo všečen zven, premočrtne pesemce, ki so tako lepo vkup zložene, na mehko odpete, ubirane in odstrgane, da se mora vsakomur milo storiti. Glasbenik mora na vse pretege izdajati zahodnoafriško poreklo, ravno prav odeto v univerzalno pop formulo, ravno prav obloženo s tradicionalnejšimi glasbili, balafonom, kalabašem, malimi govorečimi bobni, da je "afriško", in ravno prav se mora spogledovati s kakšnim elementom, ki ga uho prepozna kot diasporičnega v Amerikah. Habib je preveč dober glasbenik, ki za povrh še ne skriva, da ima marsikaj za ušesom, da bi kar tako šel skoz. Drži pa tudi, da poudarjen lirizem in skrb za svet nista za odmet. Ko bi kaj takega tule v domačijskih logih kdo vsaj malo obvladal, bi bila že mala radost.

* * * 1/2