Bruce Springsteen: The Rising

“Ljudje si zaslužijo resnico, zaslužijo si odkritost in najboljšo glasbo, ki ti daje tisto nekaj, da se lahko soočiš s svetom.” Oceani vode so že pretekli od te Springsteenove izjave, ki, če se ne motim, pripada času izpred osemnajstih let, ko je Boss z E Street Bandom Ameriki zadnjič nastavil zrcalo v obliki fenomenalnega albuma Born in the USA. Ameriki seveda ni bilo všeč tisto, kar je v njem uzrla: jezo, frustracije, razočaranja.

Bilo je leto 1984. In Reagan je mislil, da je bog. Ker je to povedal Bruce Springsteen, so mu verjeli. Roker, ki mu ne moreš zaupati, pač ni sposoben ustvariti tako briljantnih albumov, kot so Born to Run, Darkness on the Edge of Town in Nebraska. Springsteen je zvezda, ki ji lahko verjameš. Vrne se vedno, ko ga Amerika resnično potrebuje. Ne na okopih slave, marveč doma, kjer je skupinska terapija nabolj potrebna. Da se z glasom razuma zoperstavi virusu patriotske blaznosti, trenutno edinemu avtentičnemu made in USA artiklu, s katerim moronski poglavar dežele svobodnih pospešeno zaplinja svet. The Rising je Springsteenov 73-minutni evangelij, ki skuša najti smisel v nesmislu, ki postavlja vprašanja, preden pomisli na streljanje, in se ozira v besu sam vase, češ, le kaj zaboga je šlo tako hudičevo narobe.

Edina, definitivno edina pozitivna posledica 11. septembra. In niti Američani ne morejo biti tako neumni, da tega ne bi opazili. Petnajst meditacij, ki v jezi, frustracijah in razočaranjih dvignejo roko ter, še preden preštejejo do deset, spoznajo, da maščevanje ne pelje nikamor, pa čeprav nebo nikjer ni tako prazno in tišina mesta, ki nikoli ni spalo, tako srljiva, kot če nanj gleda otrok New Jerseyja. Okej, New York je očitno moral umreti, naj živijo vsaj ljudje. Tudi tisti onkraj njegovih meja. Bruce, welcome back. In hvala za ploščo, ki na Bushevo lice riše še bolj opičji nasmeh.

* * * * 1/2