3. 9. 2002 | Mladina 35 | Kultura | Plošča
Oasis: Heathen Chemistry
CD `02, Sony Music; distribucija: Dots Records
No, seveda se prvi kritikov impulz nagiba v smer totalnega sesuvanja, in sicer zato, ker je v primerjavi s čudovitima prvencema tole še vedno nekam kiselkast močnik. Zvezki z najboljšimi neobjavljenimi komadi The Beatles, ki so jih morali pred časom odkriti na kakem zaprašenem podstrešju, so se očitno dokončno izčrpali, tako da je treba zdaj na vse skupaj pogledati iz žabje perspektive, a če smo samo za naprstnik dobrosrčni, lahko zapišemo, da razgled tudi od tam ni povsem sajast. Ne morem si kaj, da ne bi Oasis na tej res nekoliko hripavi stopnji osebne evolucije primerjal z ubogim Mladenom Rudonjo, od katerega zdaj gledalci za Bežigradom na vsaki tekmi huronsko pričakujejo ne vem kaj vse, on pa sicer zna teči in kdaj celo podati, a ni zmožen že zdavnaj razplankanega giganta lastnonožno niti približno reanimirati.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
3. 9. 2002 | Mladina 35 | Kultura | Plošča
No, seveda se prvi kritikov impulz nagiba v smer totalnega sesuvanja, in sicer zato, ker je v primerjavi s čudovitima prvencema tole še vedno nekam kiselkast močnik. Zvezki z najboljšimi neobjavljenimi komadi The Beatles, ki so jih morali pred časom odkriti na kakem zaprašenem podstrešju, so se očitno dokončno izčrpali, tako da je treba zdaj na vse skupaj pogledati iz žabje perspektive, a če smo samo za naprstnik dobrosrčni, lahko zapišemo, da razgled tudi od tam ni povsem sajast. Ne morem si kaj, da ne bi Oasis na tej res nekoliko hripavi stopnji osebne evolucije primerjal z ubogim Mladenom Rudonjo, od katerega zdaj gledalci za Bežigradom na vsaki tekmi huronsko pričakujejo ne vem kaj vse, on pa sicer zna teči in kdaj celo podati, a ni zmožen že zdavnaj razplankanega giganta lastnonožno niti približno reanimirati.
S tem, da ni bil Rudi nikoli osminko toliko igralca, kolikor so bili Oasis ansambla. Namesto da torej vsi skupaj (stoodstotno točno) ugotavljamo, kako njihove repete vsestransko zaostajajo za prvimi krožniki, lahko morda raje ugotovimo, da predstavlja Poganska kemija vendarle korak naprej v primerjavi z zadnjim outputom, ob katerem je bilo pa že res naravnost nemogoče verjeti, da gre sploh za isti bend. Sicer zelo preprosta in na trenutke monotona zadeva, ko smo slabe volje lajnasta, ki pa vseeno skriva serijo fragmentov, ki sestavljajo komade, brez kakršnih si svojčas sploh ni bilo mogoče zamisliti poštene pijandurske žurke s kitaro. Čeprav štiri najdebelejše obrvi na tem svetu nedvomno še vedno mislijo, da so najboljša stvar, ki se je kdajkoli zgodila rock'n'rollu, je vsaj Noel pri ocenjevanju usihanja lastne ustvarjalne pipice zmogel dovolj objektivnosti, da je k procesu pripustil tudi ostale člane benda, ki z originalno zasedbo res nimajo neke omembe vredne zveze, vendar imajo glede na povsem empirični dokaz pred nami vseeno kaj prispevati.
Neposredne, glasne, na prvo žogo zasnovane rock himnice, ki se razvrstijo od najbolj imbecilne pobruhane filler robe do nekaj resnično učinkovitih in doživetih balad o posameznikovem vsakodnevnem prebijanju skozi begajoči metež working class hero vsakdana. Rjoveče kitare, nalezljive melodije, pogosto niti ne preveč napačna besedila in (če bratca seštejemo) več kot zadovoljiv vokalni razpon, pravzaprav ponujajo novodobni Oasis čisto vse, samo tistih pravih presežkov ne. Teh pa že kar dolgo ne.
* * * 1/2
