Toby Keith: Unleashed

When the going gets tough, the tough get going, radi rečejo Ameri, češ ko zagusti, se pokaže, iz kakšnega testa si. Toby Keith se od bombaškega atentata na rodni Oklahoma City na klic domovine odziva tako, da spusti z verige svojo hardlinersko naturo in med ostalim nasuva v rit major založbo, ki ga spregleda pri podeljevanju nagrad za najboljšega debitanta. Lani ga Akademija za country pač ni mogla ignorirati in mu je upravičeno dodelila priznanje za vokalista leta, saj njegov prejšnji album Pull My Chain definitvno sodi med boljše tovrstne žanrske izdelke z nalepko novokomponiranega ameriškega tradicionalizma.

“Po 11. septembru ima vsak pesnik, pisatelj in pevec razlog več, da prelije misli na papir,” pove v živem dodatku na albumu Unleashed, ki spusti s ketne najbolj robata patriotska čustva preprostega jeznega Američana in prinaša enega od urnebesnih hitov letošnjega ameriškega poletja, pesem Courtesy of the Red, White and Blue (The Angry American), ki jo je Toby spisal dan po newyorškem sodnem dnevu in s katero je želel v čast nacionalnega praznika 4. julija nastopiti na TV mreži ABC. Pesem pa zaradi problematičnih verzov, ki omenjajo četrtojulijski ognjemet na (terorističnem azijskem) nebu in brco v rit kot tradicionalni način ameriškega komuniciranja, ni šla skozi.

In govorice o cenzuri so ji med rajo kakopak zagotovile še dodaten pospešek. Še bolj neposredna je vigilantska balada Beer for My Horses v duetu z Williejem Nelsonom, ki kot zdravilo za razraščanje kriminala omenja teksaško bližnjico do pravice: štrik čez hrastovo vejo ter sodnika in poroto v sestavi lokalnih fantov. Ne glede na to, da v pesmi It's All Good izpostavi ljubezen kot edino možnost za spravo med “zverinskim vzhodom in podivjanim (!) zahodom”. Jebiga, brez močnih čustev še nikoli ni bilo dobrega countryja. Amerika je v vojni in kontroverznemu Tobyju lahko očitate karkoli, le tega ne, da je slab pevec ter da snema anemične komade in slabe plošče. Pa če mu prisluhnete s strani ali direktno.

* * * *