Naughty by Nature: Iicons

Ponavadi si resen človek ne more kaj, da se ne bi nasmehnil v brk, ko na kakšni newcomerski hiphop plošči posluša napihovanje in pametovanje mladincev, ki skušajo tudi mimo komadov, s kakšnimi kvazi poglobljenimi recitali v parih mislih zaobseči vso modrost sveta in vesolja. Stari mački vedo, da je treba modrost pri pametovanju izražati s zmanjševanjem števila besed in povečevanjem njih vsebinske vrednosti. Na novi plošči Iicons nam je tako dano slišati dva sicer hvalisava, a za Naughty By Nature popolnoma relevantna govorna posnetka / izsečka iz intervjujev.

Že na samem začetku, pred prvim tonom Treach nonšalnatno zagotovi da when you say Naughty By Nature, you actually say "icons". Kar je popolnoma res, saj Naughty By Nature že od začetka devetdesetih sodijo v zgornjo ligo redkih hiphop zasedb, ki jim je uspelo polniti blagajne, navduševati kritike in ohraniti ulično kredibilnost, ki je ni uspel zamajati niti precej beden predzadnji album 19 Naughty Nine - Nature's Fury. Drugi Treachev citat gre takole: ...but there's a big difference between making a song, making a hit and making an anthem. In Naughtyji so na vsaki plošči (z izjemo omenjenega jajčka iz leta '99) znali narediti vsaj eno himno: na prvencu je bila to O. P. P. , na nadaljevanju njihov daleč največji hit in še dandanašnja party dizalica HipHop Hooray in seveda Craziest iz tudi v Ljubljani uprizorjenega albuma Poverty's Paradise.

In če sem sam ob porazni popotnice prejšnje poredne zadeve ob potiskanju tegale ploščka na laserski žarek pričakoval bolj ali manj brezvezno žolco, sem bil toliko bolj presenečen, ko se je izkazalo, da ga Naughtyja (po novem gre le za duo Treacha in Vinnieja) kar dobro zašponata. Po korajžni otvoritveni Iicons in dveh obveznih boljši prodaji namenjenih gostovanjih - zapohani dvojec Method Man / Redman in popularna Pink - namreč nabašemo na pravo old-school-naughty hiphop himno. Swing Swang namreč prinaša vse klasične himnične elemente - nalezljiv šejk-jor-es-ovski beat, genialen flow obeh MC-jev in pumpajoč refren. V nadaljevnaju ga zastavljajo v vseh žanrih: z Rottin' Razkalzi bolj na trdo, s 3LW na r&b s fletnim referenom, s Queen Latifah in Bumpy Knucklsom pa sledi demonstracija nadvse korektnega adult oriented sredinskega hiphopa. Ne glede na to, ali Treach in Vinnie tole ploščo percipirata kot vaje v slogu ali poskus rehabilitacije - v obeh primerih sta lahko zadovoljna, saj je misija uspela.

* * * 3/4