Marc Ribot: Saints

Mnogi so interpretirali godbo ameriškega črnskega saksofonista Alberta Aylerja. Danes je v uradni, revizionistični jazzovski zgodovini tipa Wynton Marsalis povožen in razglašen za slepo črevo, ki je utajilo "veliko tradicijo". Toda novatorski godbotvorci spet vse bolj posegajo po njegovem osupljivem "histeričnem spiritualizmu", po njegovih folk tunes, ki so v igri doživljale prehode onkraj. Dva interpreta, ki nista ameriška jazzarja, štrlita ven.

Prvi je Nemec Peter Broetzmann z bendom Die Like A Dog, s tem albumom se je med "aylerjevce" dokončno vpisal newyorški prijatelj in sodrug, kitarist Marc Ribot. Saints, po Aylerjevem komadu, je Ribotov četrti solo kitarski album (na enem interpretira skladbe portoriškega glasbenega učitelja Franza Casseusa, na drugem Zornove komade za kitaro, The Book of Heads).

Na pričujočem so sicer le trije Aylerjevi, toda vsak zase izpričuje Newyorčanov historični spomin. Izbor je poznavalski in študiozen. Ob Saints sta na njem še Holy Holy Holy in Witches and Devils, torej ne kanonske, če ne kar ponarodele Aylerjeve viže.

Je emocionalno bojevit in konceptualni poseg v interpretacijo dragocenega obdobja ameriške glasbene in politične zgodovine, ki jo Ribot z izjemno igro na različnih kitarah in na ojačevalcih vnaša v glasbeno (kitarsko) povprečje in ga razgalja. "Svetniki" zato na povsem drugi ravni opozarjajo, da je socialno "zapiranje" drugega vala ameriškega svobodnjaškega jazza sredi šestdesetih let proizvedlo odpiranje drugim godbam in nove forme, nova iskanja ter sinteze. Ribotov "newyorški eklekticizem" s to vezjo postaja bolj prizemljen. Ni zato, ker "tako v NY preprosto je". Ne, v igri so povsem konkretne odločitve, muzični premislek.

Če na istem albumu obenem v subtilnih in agresivnih, vselej nadvse osebnih, enkratnih različicah slišite vijuganje The Beatles, odmaknjen spiritual Go Down Moses ali trdo neworleansko klasiko St. James Infirmary, potem niso zgolj poklon, zvajanje na isto ravnino. Lahko so sentimentalna reminiscenca. Obnje sta položena Zorn in John Lurie, ravno iz časov Ribotovega drugovanja v The Lounge Lizards. Vzemimo, dramatičen psevdojazzovski It Could Have Been Very Very Beautiful, genialno sfižen, "preveden" na akustični kitari, je izkaz formacijskih let, a obenem iskreno in plasiranje enega od dveh njegovih glasbeniških prijateljev, s katerim se je rad sprl, a ga kot someščana polaga ob "klasike" in "zimzelene".

Marc Ribot je v vrhunski formi. Je eden najbolj vznemirljivih avantkitaristov časa, inventiven, enako močan na električni in akustični. Ne virtuozi. Improvizira manj, kot bi si marsikdo ob nevsakdanjih pasažah mislil. Ribot to bolj počne med samim "skladanjem", manj v igranju komadih, ki so bili pri njem vedno stabilnih kontur. In njegova kitara z zvenom, atako in obdelavo strun v vseh legah, zraven doni še izjemno seksi. Saints je preprosto njegov najboljši solo album doslej, pankovski in jazzovski obenem, iskalski in tradicionalen. Je unikaten med vsesplošnim kitarskim dolgcajtom in večno istimi šprudlanji.

* * * * *