16. 10. 2002 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Steve Earle: Jerusalem
CD '02, Artemis Records/Epic; distribucija: Dots Records
Zgodovina Earlovega ustvarjanja je zgodovina ruvanja s konvencijami v ringu monumentalne ameriške institucije, ki se ji reče country glasba. Z njim sta se countryju, kot ga pojmuje nashvillski monopol, zgodila Bob Dylan in Sid Vicious naenkrat, v eni osebi, da ne govorimo o glavobolu, ki so ga varuhom brezmadežne podobe tradicionalnega glasbenega izraza povzročale njegove sicer žanrsko popolne melodije, zavite okoli nič kaj rožnatih besedil, polnih stranskih učinkov ameriškega sna, kot so stres, depresije, razočaranja, brezposelnost, neenakost pred zakonom, razpoke med družbenimi sloji in nenazadnje zloraba opojnih substanc, ki jo je Steve v vseh odtenkih bolečine občutil v prvi osebi. Rekli so mu upornik, prevratnik, anarhist, nihilist, marksist in samo vprašanje časa je bilo, kdaj ga bodo ožigosali še s teroristom. Slednje se je zgodilo na folk festivalu v Ontariu, ko je v živo zaigral John Walker's Blues in ga pospremil z besedami, češ tu je pesem, zaradi katere ga bodo deportirali iz Amerike. No, izgnali ga sicer niso, se pa, kot piše v spremni besedi k briljantnemu albumu Jerusalem, zaradi svojega prepričanja počuti najbolj osamljen človek v Ameriki.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
16. 10. 2002 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Zgodovina Earlovega ustvarjanja je zgodovina ruvanja s konvencijami v ringu monumentalne ameriške institucije, ki se ji reče country glasba. Z njim sta se countryju, kot ga pojmuje nashvillski monopol, zgodila Bob Dylan in Sid Vicious naenkrat, v eni osebi, da ne govorimo o glavobolu, ki so ga varuhom brezmadežne podobe tradicionalnega glasbenega izraza povzročale njegove sicer žanrsko popolne melodije, zavite okoli nič kaj rožnatih besedil, polnih stranskih učinkov ameriškega sna, kot so stres, depresije, razočaranja, brezposelnost, neenakost pred zakonom, razpoke med družbenimi sloji in nenazadnje zloraba opojnih substanc, ki jo je Steve v vseh odtenkih bolečine občutil v prvi osebi. Rekli so mu upornik, prevratnik, anarhist, nihilist, marksist in samo vprašanje časa je bilo, kdaj ga bodo ožigosali še s teroristom. Slednje se je zgodilo na folk festivalu v Ontariu, ko je v živo zaigral John Walker's Blues in ga pospremil z besedami, češ tu je pesem, zaradi katere ga bodo deportirali iz Amerike. No, izgnali ga sicer niso, se pa, kot piše v spremni besedi k briljantnemu albumu Jerusalem, zaradi svojega prepričanja počuti najbolj osamljen človek v Ameriki.
Ker se mu upira petelinjenje v nacionalnih barvah in klanjanje zastavi s parolo: “America - Love It Or Leave It”. In ker se spomni (tudi metaforično, v uvodni pesmi Ashes to Ashes), da je takrat, ko je idiot na predsedniškem položaju Vietnam razglasil za malopridno državo, moralo umreti 55.000 ameriških fantov. Vietnamskih tako ali tako nihče ni štel. Steve Earle se ni spremenil. Spremenile so se vrednote, ki so med razmišljanjem s svojo glavo in provokacijo zarisale enačaj. Enajst jedrnatih pesmi v skupnem trajanju dobrih 36 minut ne eksploatira 11. septembra in ne objokuje njegovih žrtev. Posveča se ljudem, ki morajo živeti z njegovimi posledicami. Večinoma malim ljudem. S socialnega roba (Amerika v. 6.0). Pod udarom zakona (The Truth). Imigrantom (What A Simple Man To Do). In na novo osamljenim (I Remember You, fenomenalen duet z Emmylou Harris). To niso tisti mali ljudje, na katerih čustva brenkata Toby Keith ali Alan Jackson, marveč tisti, za katere Johnny Cash nosi črnino. Jerusalem vas tako subtilno pospremi v realnost Bušmanove Amerike, kot vas je Morrisonov The End zapeljal v morbidni nadrealizem Coppolove Apokalipse zdaj. Jerusalem je simbolična luknja v ameriški zastavi, podobna tisti, ki je zazijala v jugoslovanski, potem ko so iz nje izrezali zvezdo. Slaba vest na drugi strani je neznosna.
* * * * *
