16. 10. 2002 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Steve Earle: Jerusalem
CD '02, Artemis Records/Epic; distribucija: Dots Records
Zgodovina Earlovega ustvarjanja je zgodovina ruvanja s konvencijami v ringu monumentalne ameriške institucije, ki se ji reče country glasba. Z njim sta se countryju, kot ga pojmuje nashvillski monopol, zgodila Bob Dylan in Sid Vicious naenkrat, v eni osebi, da ne govorimo o glavobolu, ki so ga varuhom brezmadežne podobe tradicionalnega glasbenega izraza povzročale njegove sicer žanrsko popolne melodije, zavite okoli nič kaj rožnatih besedil, polnih stranskih učinkov ameriškega sna, kot so stres, depresije, razočaranja, brezposelnost, neenakost pred zakonom, razpoke med družbenimi sloji in nenazadnje zloraba opojnih substanc, ki jo je Steve v vseh odtenkih bolečine občutil v prvi osebi. Rekli so mu upornik, prevratnik, anarhist, nihilist, marksist in samo vprašanje časa je bilo, kdaj ga bodo ožigosali še s teroristom. Slednje se je zgodilo na folk festivalu v Ontariu, ko je v živo zaigral John Walker's Blues in ga pospremil z besedami, češ tu je pesem, zaradi katere ga bodo deportirali iz Amerike. No, izgnali ga sicer niso, se pa, kot piše v spremni besedi k briljantnemu albumu Jerusalem, zaradi svojega prepričanja počuti najbolj osamljen človek v Ameriki.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
