Srp: Zadnja večerja

V jeku panka, med letoma 1979-84 je domačo urbano sceno zmotila, sooblikovala prevprašala in oplemenitila VIS Srp, obskurna, "subtilno opozicijska", pozitivna, nabrita banda. Novi, stari in neznani val obenem. Nekolikanj nežno, zmuzljivo trdo jedro.

Preširoki za kitarsko-bobnarske logike, njih inštrumentarij in slog pa docela "napačna" in pregloboka, da so bili poleg koncertiranja primerni kvečjemu še za kabaret, poroko, večerjo, opero, desant, samoupravno interesno seanso, improvizatorsko, politološko ali garderobersko delavnico.

Navzven je bil Srp mladinski zgled za altruistično postojanko - nabral si je sopotniški vod, zveste sotrudnike, kadrovsko navigiral med klasičnimi umetniki, samouki, ljubitelji, Markom Brecljem, Begnagradom, Radiom Študent in Buldožerji, jezil pankerje, se učil od njih, tkal med altergledališči in altermuzikami. Navznoter je bil Srp čudovita sistemska napaka, luknja v kulturni politiki, vsestransko razvita osebnost iz obdobja, ko si fakof! še rekel z vso naklonjenostjo, se s kom imel čisto zares rad, nisi blefiral, mešal odvečnih drog, in ko se je sicer neambiciozna populacija ambiciozno zanimala za silno raznolike reči.

Srpi so te reči zložili v svojo zbirno skrinjico, jih preigrali brez živčnega trzljaja, preudarno. Šli so čez vse mogoče godbe, od bopa do komornega kvarteta, od bluesa do sejmarske viže, bili so improfriki. Kadar je zmanjkalo štrene in znanja, so pač dodali mimiko, gestiko, kostumsko dramo, razlago, medklice, film. Srpi ostajajo enako "neposlušljivi" kakor svojčas, ni jih kam vtakniti, tudi nova recepcija ne more zaznati njihovega poslanstva: Mladim je danes prav tako težko. Joj, što sam kritičan! - Srpova moč je bila v tem, da ni delal "glasbene kariere", ni ugajal trendom, industriji.

Tako sicer ni postal izvozen artikel, a ostaja šarmantno katarzičen, utopičen za nazaj, kot narejen za produktivno arhiviranje. Pričujoče reedicije zgodnjih studijskih posnetkov in en narejen v živo precej presegajo odtis s Srpovega edinega LP albuma (1984), ki je tudi njihov konec.

Srpi so bili Gojmir Lešnjak, Tadej Pogačar, Matjaž Sekne, Primož Simončič in gostje. V "zlata" osemdeseta so namešali drugih kovin, da je zlitina zanesljivejša. "Arhefonova" edicija jih obdela študijsko zavzeto, pregledno, razprto, s fino dozirano "teoretsko nostalgijo" in dodaja tri videe pa kup fotografij iz spominske knjige. Iz časov pred nacijo, pred kontrarevolucijo, zoženjem. Ja, tudi tako smelo se je igralo, in nikdar ni bilo slišati enako.

* * * * *