Charles Gayle: Jazz Solo Piano

Biografska evidenca je, da je Charles Gayle dve desetletji živel kot brezdomec in se preživljal z igranjem saksofonov na newyorških ulicah; s svobodnim igranjem, pantomimo, malo klovnovsko predstavo. Ko so ga zaslišali "pravi" in odkrivali njegovo "profesionalnoglasbeno" ozadje, je prišlo do napihovanja, da je nekakšen "manjkajoči člen" v miljeju svobodne jazzovske igre.

Ne, ni manjkajoč, je pa zares vsidran v njej, s svojim slogom, načinom izražanja, ki je poln abruptnih pasaž, a obenem poln tople melodije in ritma. Predvsem pa poznavanja historičnega gradiva, tudi "spiritualno" in "versko goreče" motiviranega in oplemenitenega, kar pri črnskih glasbenikih poznamo.

A Gayle, ki je skorajda čez noč zaslovel v ozkih krogih, igra tudi na klavir in to počne vražje samosvoje in suvereno. Dobro leto star album nam muzikanta odkriva v tako simpatični, ljubki luči, da kar obžalujemo, da na postanku v Ljubljani - pozor, Gayle rad muhavo čudaško koncerte tudi zaradi višjih razlogov odpoveduje - ne bo sedel za klaviaturo. Pomemben sklep bi se zatorej glasil - naj javne (državne) ustanove untergrunt sceni končno dobavijo mali koncertni klavir, ki bi lahko zakrožil, poplemenitil tako klube, sam klavir in navsezadnje mazilil ušesca glasbenim odjemalcem. Album so Gaylove priredbe viž, glasb, ki jih je poslušal kot deček in mladenič.

Jazzovski standardi, izvirni bluesi, boogieji, Monk, Coltrane so takojci razpoznavni in tudi nemudoma skrivenčeni v odmikih silovitih amplitud, nevsakdanjih intervalov. A Gayle kar kroži okrog osnovnih obrisov pesmi in jo vodi drugam. Osvežuje jih, interpretira. To je pravzaprav "čista" avtorska plošča. Krasna in svetla klavirska godba.

* * * * 1/2