Bill Frisell: The Willies

Kasnimo, Bill Frisell je z lanskim datumom izdal kar dva albuma, tegale in Blues Dream. Vestno izpolnjuje pogodbo z ugledno založbo, a strunar je v formi. Ta skromen, povsem zadržan glasbenik medtem pobira laskava priznanja in vsaj med kitarskimi friki, ki niso do konca odpuleni, velja za antipod jazzovskim mainstreamovcem, kar je dobra novica.

Tako The Willies kot Blues Dream sta povsem v slogu dosedanjih albumov; vse več je kopanja po polpreteklih godbah Amerike, countryju, bluesu, rocku, po baladah, malo po Karibih, toda način, kako Frisell z zasedbami pelje to svojo kitaro malo razvlečenega, lepljivega kameleonskega tona, je impozanten. Njegovo harmoniziranje, predelava zgodovinskih komadov, zraven še raznovrstnost tehnik z nekaj malega elektrofonske obdelave, je impozantno. Toda en, celo dva albuma na leto sta enostavno preveč.

Tako bi, tematskost gor ali dol, oba skupaj dala en zares vrhunski kos, tako pa. The Willies s triom, precejšnjim deležem akustične igre, z veščim bendžoistom in kitaristom Dannyjem Barnesom ter basistom Keithom Lowom, daje predvsem priredbe "starih", od Sittin' on the Top of the World blueserjev Delte do izjemne predlave balade o Johnu Hardyju in Goodnight Irene. Nekatere medijo, druge prevračajo. Kakor vedno pri Frisellu se najde nekaj kosov, ki so imenitni. Drugje je preveč praznega teka, kitarskega tripa in rutine. Blues Dream s širšim bendom in več trdote z zabeljeno "cooderjevščino" bolj zareže.

* * * 1/2