Virtual Voodoo: Bugi-vugi

TehNika izdaja ploščke ljubljanskega elektrotehničnega krožka v še pred letom dni nepojmljivem ritmu, in ni dvoma, da bo na ugoden odziv naletel tudi izdelek Iztoka Turka, saj gre vendarle za fotra, ki je delal muziko Laibachom, Umeku in Vrtnarju. Akopa bi se rado Bugi-vugiju pritaknilo tudi, da gre za invencijo v tekkničnem polju, bi bilo treba upoštevati naslednje.

Najprvo, katero izmed tudi čez desetletje starih dolgometražnih klasik nemškega pogona Der Dritte Raum, ki so s svojimi minimalističnimi izhodišči, a iz njih vešče izvijačeno pestrostjo, z dobro tempiranim gruvanjem in tudi z vlogo sintetičnih tolkal Turkovemu žepnemu toboganu še vedno za neprekosljiv zgled.

Drugo, vsaj kako "živo" predlogo najraje latinoameriških tolkalcev, ob katerih prelivih in sinkopah se zdi, da Turkov, med udarce bas bobna vkalupljeni, zazančeni bongo robot z vsemi fintami in ekshibicijami vred drobi po dobro znanih reglcih. Navsezadnje - le kdo bi "v živo" sploh prenašal tako vsiljivega in premočrtnega tolkalca? Tretje, nove doprinose tekknikov, v primerjavi s katerimi je Turčinova slogovna vaja iz hard techno permutacij le odmev stadionskih masovk. Kakšen tobogan torej? Kot nalašč za tiste, še frišne flešerje, ki so potem, ko se je Umek omečil, ostali brez primerno trde in nepopustljive noge za ples, tudi če gre le-ta na rovaš suhe in v brikete stisnjene muzike, ki komaj, da diha in pelje le do prvega ovinka. Teraj! Klavstrofobično.

* * *