5. 12. 2002 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Peter Brotzmann Chicago Tentet Plus Two: Broken English
CD Okka Disk 2002; distribucija: Statera
Oba monolita, "Stonewater" in naslovnega uvede tolkalec svetovnih godb Hamid Drake. Prvega z glasom, s predano mohamedansko molitvijo, v katero se skoz zvito arabesko nasnujeta vodja benda s tarogatom in Michael Zerang na darbuki. Drugi štikl inavgurirajo Drakovi prsti in dlani na tamburinu, vezni člen do poznejših dram pa je čelist Fred Lonberg-Holm. Ubira docela svojske linije. Izhodišča in pogosti pasusi na celotnem albumu so nekako "srednjevzhodni", "asirski", bi porekel Zerang; ne gre pa jih brati politično kar tako, spričo "vzhodne" "ornamentike", "melodike", "inštrumentalne izbire" ali "aktualizmov", ne: Takšni so šele v konceptualnem razmerju z drugim gradivom, predvsem pa, glede na sound - tematika in sound dvanajsterice namreč sproti uspešno sesuvata kar nekaj uveljavljenih glasbenozgodovinskih parametrov. Že z elementarnih področij klasike, jazza in "world music". - Navdušeni za slednjo bodo obnemeli od elegantnih in upravičenih potovanj po vsem globusu. Mimo kapitalskih zahtev. Priča smo, nadalje, instantni kompoziciji, kjer se lahko "resen" skladatelj zvečine le uči kombinatorike in tolče po glavi zavoljo nikdar izkoriščenih možnosti, kakor jih nudita domnevno prednostna papir in čas. Jazzistovo "notranje uho" bodo navdušila zaporedja, skoki - soli so proti combom in chorusom postavljeni vrtoglavo, s skrajnimi tveganji pred razpadom. Do tega ne pride, ker sta napetost, posluh neprenehna. Brotzmann gre sam in s pihalsko celico kar nekajkrat do skrajnih meja telesne in trstične moči, a tudi pretkano, lucidno razpira prostor za raznolike osebne izpovedi. Tako se, vzemimo, po odrezani abruptni skupni igri mahoma oglasi umirjeni Joe McPhee na trobenti - šele vnazaj ugotovimo, da se njegov blues in "neworleansko vzorčenje" ujemata s tistim, kar se je prej kot "temeljni vtis" vilo čez skupino in njene izbruhe. Ritmična četverka, basista Kent Kessler, William Parker in omenjena tolkalca so po prehodni reakcijski zmožnosti, nonšalanci, vodstvenih sposobnostih, po fleksibilnosti - kratko malo optimalni.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
5. 12. 2002 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Oba monolita, "Stonewater" in naslovnega uvede tolkalec svetovnih godb Hamid Drake. Prvega z glasom, s predano mohamedansko molitvijo, v katero se skoz zvito arabesko nasnujeta vodja benda s tarogatom in Michael Zerang na darbuki. Drugi štikl inavgurirajo Drakovi prsti in dlani na tamburinu, vezni člen do poznejših dram pa je čelist Fred Lonberg-Holm. Ubira docela svojske linije. Izhodišča in pogosti pasusi na celotnem albumu so nekako "srednjevzhodni", "asirski", bi porekel Zerang; ne gre pa jih brati politično kar tako, spričo "vzhodne" "ornamentike", "melodike", "inštrumentalne izbire" ali "aktualizmov", ne: Takšni so šele v konceptualnem razmerju z drugim gradivom, predvsem pa, glede na sound - tematika in sound dvanajsterice namreč sproti uspešno sesuvata kar nekaj uveljavljenih glasbenozgodovinskih parametrov. Že z elementarnih področij klasike, jazza in "world music". - Navdušeni za slednjo bodo obnemeli od elegantnih in upravičenih potovanj po vsem globusu. Mimo kapitalskih zahtev. Priča smo, nadalje, instantni kompoziciji, kjer se lahko "resen" skladatelj zvečine le uči kombinatorike in tolče po glavi zavoljo nikdar izkoriščenih možnosti, kakor jih nudita domnevno prednostna papir in čas. Jazzistovo "notranje uho" bodo navdušila zaporedja, skoki - soli so proti combom in chorusom postavljeni vrtoglavo, s skrajnimi tveganji pred razpadom. Do tega ne pride, ker sta napetost, posluh neprenehna. Brotzmann gre sam in s pihalsko celico kar nekajkrat do skrajnih meja telesne in trstične moči, a tudi pretkano, lucidno razpira prostor za raznolike osebne izpovedi. Tako se, vzemimo, po odrezani abruptni skupni igri mahoma oglasi umirjeni Joe McPhee na trobenti - šele vnazaj ugotovimo, da se njegov blues in "neworleansko vzorčenje" ujemata s tistim, kar se je prej kot "temeljni vtis" vilo čez skupino in njene izbruhe. Ritmična četverka, basista Kent Kessler, William Parker in omenjena tolkalca so po prehodni reakcijski zmožnosti, nonšalanci, vodstvenih sposobnostih, po fleksibilnosti - kratko malo optimalni.
Malo je tačas "bigbandov", ki zmorejo zaswingati s tolikšno lahkotnostjo, duhovito in obenem ves čas stati na pregnetenih, utemeljenih muzičnih tleh - poleg pričujoče zasedbe je takšna kvečjemu še Barry Guy New Orchestra (prim. jih kdaj s tentetom tudi konceptualno!); ad hoc množične zasedbe Cecila Taylorja; projekti festivala Vision; par Japoncev; The Sun Ra Arkestra, kadar je navit v stratosfero, razpoložen in dostojno ozvočen; Vienna Art Orchestra pa ta redek naboj v zadnjem času žal zgublja. - Broken English je tudi zato bistvena, široka, dinamična pripoved o stanju v današnjem jazzu.
* * * * *
