10. 12. 2002 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Al Green / Othello Anderson Quintet: Mr. Lucky
CD Delmark 2002; distribucija: Statera
Neodvisni jazz/blues založbi Delmark gre vsa pohvala, da tako vztrajno brska po Chicagu in daje obilo studijskih priložnosti. Tokrat starcema, klubskima in radijskima mačkoma še izza 50. let, ki sta brez pretenzij, celo nehote prišla do prvega uradnega albuma. Al Green seveda ni tisti istoimenski pridigar iz Memphisa, ki je v 70. letih pel tako soul kot gospele. Decenten bobnar je, nekdanji bluesman, močan, pogumen in iskriv, eleganten kretničar metra. Likovnik Othello Anderson ima privlačno zamazan, seksi altovski zven, vendar ostaja izključno v maniri vzorčenj, ki se razporejajo nekako v liniji Charlie Parker/Jackie McLean/Sonny Stitt/Phil Woods.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
10. 12. 2002 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Neodvisni jazz/blues založbi Delmark gre vsa pohvala, da tako vztrajno brska po Chicagu in daje obilo studijskih priložnosti. Tokrat starcema, klubskima in radijskima mačkoma še izza 50. let, ki sta brez pretenzij, celo nehote prišla do prvega uradnega albuma. Al Green seveda ni tisti istoimenski pridigar iz Memphisa, ki je v 70. letih pel tako soul kot gospele. Decenten bobnar je, nekdanji bluesman, močan, pogumen in iskriv, eleganten kretničar metra. Likovnik Othello Anderson ima privlačno zamazan, seksi altovski zven, vendar ostaja izključno v maniri vzorčenj, ki se razporejajo nekako v liniji Charlie Parker/Jackie McLean/Sonny Stitt/Phil Woods.
Družno z dr. Odiesom Williamsom III (trobenta, krilovka) zvenita kot dolgoletna radostna zakonca, njuni poročni priči sta Bunky Green in Horace Silver. Vseznalska legenda in vezni člen h kreativi Jodie Christian igra klavir žal le dvakrat, sicer je v zasedbi precej okornejši mladenič Leandro Lopez Varady. Basira mestni marginalec John Whitfield. Igrajo same znane reči, od Rodgersa, Kerna prek Jobima do Bennyja Golsona in Randyja Westona.
Fin, z uživancijo odigran hard- oziroma kar bop, žal brez večjih odmikov in turbulenc. Otipljemo krepko kilometrino in DIY. Učna ura, kako visoko so postavljeni standardi in produkcija (Paul Serrano), pa vseeno predobesedno branje tako štiklov kot njihovega zgodovinskega položaja. Po "starem". Presenečenje: naslovni Henry Mancini.
* * * *
