Illinois Jacquet: Jumpin' at Apollo

Vnazajsko se jih je prijel naziv 'teksaški tenorji', saksofonisti, puhači, kričači, rjoveči robati obrabljevavci jezičkov, ki so ob silovitem pihanju v kovinske naprave pokali kot za stavo. Ne, niso bili dandanašnje stadionske zvezde opernih arij. Bolj prizemeljeni, bolj subkulturni, spočetka predvsem črnski saksofonisti so od srede štiridesetih let v ZDA butnili z enonotnim, a gostim, razpotegnjenim solom, ki je silil v visoke "kričave" registre in paral ušesa, drmal plešoče in gibal celotne orkestre, bende.

Ko je leta 1942 Teksačan Illinois Jacquet v orkestru Lionela Hamptona odpihnil Flying Home, je bilo jasno, da so ob sofisticiranih Lesterju Youngu, Chuju Berryju, malo bolj širokemu Colemanu Hawkinsu v sprednji plan prišli tudi "robati", bluesovski, "ljudski" swingarji, ki so kar za po vrsti bili doma iz Teskasa ali pa so tam vsaj preživeli mladostna glasbeniška leta. Rodovi se vlečejo do Ornetta Colemana, kar nas vsaj ostro opominja, da je kakršnakoli zgodovina jazza in drugih godb z dandanašnjimi žanrskimi slušalkami povsem zgrešena. V njih godbi so se stapljali in bili med seboj elementi swinga, bluesovska modalnost, koribantske emocije protestantskih cerkva, špelunk in bolj nobel lokalov.

Jumpin' at Apollo je cvetober posnetkov malo večjih bendov ali majhnih orkestrov Jacqueta, narejenih za malo neodvisno založbo z domicilom v isti stavbi, kjer je famozni Apolonov teater - hiša hiš za črnske muzikante. Vsi posnetki so nastali od leta 1945 do 1947, delno z muzikanti iz orkestra Counta Basieja, kjer je "leteči Illinois" nekaj časa služboval, delno z bluesmani, med drugim na dveh spremlja impozantnega pevca Wynonieja Harrisa. Še lepše je, da v tem bendu lahko slišite igrati mladega, a že ubiralsko močnega basista Charlesa Mingusa. Ko poslušamo klasike, swingovske boogieje, balade in bluese, je nazorno in šokantno obenem, zakaj je saksofonska barva - z igranjem v vseh registrih - dominirala v črnski godbi severne Amerike kot njeno urbano glasbilo nekaj dekad. Jacquet včasih piha brutalno, drugič nežno kot Lester Young, tretjič široko, razuzdano zrnato in grleno kot je znal samo on. Zgodovinska saksofonska fono-bomba.

* * * * *