Jack McVea : McVoutie's Central Avenue Blues
CD, Delmark/Apollo 2002; distribucija Statera
Fonografsko brskanje po arhivih R&B založbe Apollo se obrestuje. Čikaška Delmark nas z obdelavo "starih" pelje v prelomna leta ob koncu II. svetovne vojne, natančneje h krogu muzikantov, ki so služili cvenk v miljeju losangeleške zabaviščne Central Avenue, v godbo špelunk, barov, klubov. Saksofonist Jack McVea, ki mu je kot spremljevalcu bobnarja in vokalista Rabona Tarranta, pa slavnega shouterja Wynonieja Harrisa, odmerjena vodilna vloga na albumu, se zdi "obrobna" figura, a v svojem času je bil kar član impresarijskega Granzovega pogona "Jazz at the Phillharmonic", sošpilavec na številnih snemanjih na zahodni obali, sam avtor nekaj R&B-swingovskih hitov srednjega dosega.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Fonografsko brskanje po arhivih R&B založbe Apollo se obrestuje. Čikaška Delmark nas z obdelavo "starih" pelje v prelomna leta ob koncu II. svetovne vojne, natančneje h krogu muzikantov, ki so služili cvenk v miljeju losangeleške zabaviščne Central Avenue, v godbo špelunk, barov, klubov. Saksofonist Jack McVea, ki mu je kot spremljevalcu bobnarja in vokalista Rabona Tarranta, pa slavnega shouterja Wynonieja Harrisa, odmerjena vodilna vloga na albumu, se zdi "obrobna" figura, a v svojem času je bil kar član impresarijskega Granzovega pogona "Jazz at the Phillharmonic", sošpilavec na številnih snemanjih na zahodni obali, sam avtor nekaj R&B-swingovskih hitov srednjega dosega.
Predvsem pooseblja saksofonski slog, ki je na presečišču swingovskega in bluesovskega. LA je bil eno središč črnskih "komercialnih" muzik, manj grob v izrazu, a zato živahen, vitalen in mainstremovski, saj je vzpostavil slog srednje velikega benda, ki dominira, če smo kar najbolj natančni, vse tja do izteka soulovske ere ob koncu šestdesetih let. Ko poslušamo napol bluesovske popevke, boogieje in bluese, se kaj rado zasliši razpoka v našem pojmovanju bluesovske in jazzovske zgodovine. Vedno imamo rajši "robatost", "nekultiviranost", nekaj, česar ni moč udomačiti, tule pa nam popoli črnska estrada - vsi posnetki so iz leta 1945 - servira uglajenost in slabo sprano "umazanijo" skupaj v istem komadu. Posnetki so morda apolonična različica dionizičnega muzičnega življa. Če so in vse kaže, da so, bo to treba vzeti v zakup.
Kolateralna informacija o zgodovini R&B-ja, še preden ga je za industrijo tako poimenoval čelnik založbe Atlantic, Jerry Wexler, trese obča mesta. Drugi saksofonski kričači na albumu v posnemanju fraziranja in drsenja nekje med Colemanom Hawkinsom in Lesterjem Youngom, so patroni Wild Bill Moore, Lucky Thompson ter "hresteča" trompeta Teddyja Bucknerja. Vsi so swingarji in blueserji, barski pohajkovalci. Držali so štih z modernima Parkerjem in Gillespiejem, ko sta bila na zahodu. No?
* * * *
