Cancel: Urbana nervoza

Se vnaprej opravičujem bralcu za boleče oživljanje zgodbe, a za zgodovinski vpogled jo je le dobro še enkrat predelati. V začetku so bili Rage Against The Machine, ki so na našponano in razsekano glasbeno podlago kričali, tulili in grozeče recitirali besedila o socialni neenakosti, družbenih krivicah, pasteh globalizacije in revoluciji malih in ozaveščenih.

Mladina sveta jih je podpirala, angažiranih glavomigcev na koncertih ni manjkalo, formula jeze, cepljene na hardkorizirani hiphop, je magično delovala. Kar so opazili tudi egzekjutivi glasbenih korporacij, med njimi Fred Durst, ki je sestavil Limp Bizkit. Formule pravzaprav ni spreminjal, le da ona jeza ni temeljila na ničemer - bilo je to pač wi-dont-giv-a-fak skovikanje razvajene polnorite mladinske kvazi elite. Ker so pobje pač bili uporniki brez razloga, vikend pizdiči, tako rekoč rekreativci, se jih je (in njih podobnikov) prijela oznaka sports rockers. Ni čudnega, da so Ragi zavolj tako bedne izdaje velike ideje samoukinili.

A kot se velikokrat zgodi: glavni junak fizično propade, a njegova ideja živi naprej. Če ne drugje pa v Sloveniji, kjer smo v kratkem razmaku dobili dve plošči revolucionarnega žanra, primorskih D-Fact in ljubljanskih Canclov, časovno prednost v oceni pa dajemo po stažu starejšim in njih izdelku Urbana nervoza.

Da so Cancel perspektiven kader se je vedelo že iz njihovega tu-in-tamskega pojavljanja na sceni - pred davnimi leti na Trnfestu, kot predskupina Public Enemy, predvsem pa na lanskem Klubskem maratonu Radia Študent, ko so po Sloveniji zakruzali (in na finalu zaradi poškodovane roke žal umanjkali) z iščiščeno štiričlansko zasedbo. Zvok plošče Urbana nervoza nakazuje, da sta se kilometrina in proces iskanja prave kemije in števila članov obrestovala in se zdaj kažeta v jasno začrtani in izraženi zvočni sliki. Težava bi namreč bila, če bi zelo konkretna in determinirana besedna sporočila podlagal zvočni kaos. Tako pa je celotna zadeva zelo dobro zlepljena skupaj in kar še najbolj veseli - ni enodimenzionalna.

Cancel pač ne kenslajo glasbenih vplivov, ampak svoja ušesa voljno nastavljajo zelo različnim muzikam, in tisti prej omenjeni vpliv Rage Against The Machine je samo eden v paleti. Drugi glavni razlog za veselje pa mi daje njihova duhovitost - če kaj, potem pri modernih aktivističnih fajterjem pogrešam predvsem ščepec cinizma in humorja. A bandu, ki si med domačimi založbami izbere ono imena B POP in ki glasbeno industrijo vidi takole: bit čim bl ml'd, čim mn br't, tekst da te sr't / morš bit tih, morš lag't, lest u r't - nč ne povej če hočeš plato izd't pač nimam kaj velikega očitati. Pohvalno in le korajžno v boj!

* * * *