Tom Petty & the Heartbreakers: The Last DJ
CD '02, Warner Music; distribucija: Nika
Toma Pettyja, morda najbolj pragmatičnega zagovornika stare šole ameriškega rokenrola - oziroma njegovega “dinozavrskega” lika in dela, kot ga pomnimo iz sedemdesetih - ter definitivno najbolj trdoživega borca, ki s slehernim potegom po strunah mirno in dostojanstveno rovari proti terorju glasbenega korporativizma, zadnjih ducat let pesti resen problem. In ta pesti tudi nas, ki ubranim lamentacijam Tomovih srcelomcev še zmeraj nastavljamo uho.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Toma Pettyja, morda najbolj pragmatičnega zagovornika stare šole ameriškega rokenrola - oziroma njegovega “dinozavrskega” lika in dela, kot ga pomnimo iz sedemdesetih - ter definitivno najbolj trdoživega borca, ki s slehernim potegom po strunah mirno in dostojanstveno rovari proti terorju glasbenega korporativizma, zadnjih ducat let pesti resen problem. In ta pesti tudi nas, ki ubranim lamentacijam Tomovih srcelomcev še zmeraj nastavljamo uho.
Vsak njegov nov album je namreč radostno pričakovan, a ko ga naposled zasukaš, imaš občutek, da poslušaš prejšnjega. Z izjemo dveh, redko treh komadov. No, The Last DJ premore tri. Prve tri, kajpada: naslovnega, Money Becomes King in Dreamville, ki umetelno reciklirajo Tomove leitmotive o venenju rokenrola, o avtorjih, ki se (raz)prodajajo za preživetje, in o publiki, ki ne posluša več glasbe, ampak didžeje. Hja, saj ni, da se človek ne bi strinjal, a fino bi bilo zvedeti (in navsezadnje slišati) še kaj novega in bolj svežega.
* * *
