Robert Mccoy: Bye Bye Baby
CD, Delmark 2002; distribucija Statera
Blues je bil v mnogočem kultura klavirja. Pozabljamo. Prebiralci tipk, včasih samo belih, včasih samo črnih, samouki, polprofesionalci, celo izobraženi, ki so "honkali" po špelunkah ali po house rent parties, so vendarle morali zadostiti visokim standardom poslušalske skupnosti - torej good time godba in skupinsko občutenje, se pravi podajanje snovi, štorij, muzična zgibanka. Robert McCoy je zvečine rolal v Birminghamu v Alabami, celo spremljal svoje dni lokalno slovečega Jaybird Colemana, predvsem pa je slovel kot pianist za hišne zabave, ki so bile obenem socialna institucija; žur, za katerega si moral plačati pristopne cvenke, kar je šlo za organizatorja žura in glasbenike. Drugi so od tega živeli, včasih le od slabovarjenega moonshine viskija, prvi so iz tega plačevali najemnine. Ob sociali je bila tudi godbena sociala in tanjšanje estetskih standardov. Padali so boogieji, počasni bluesi o prevari, zlobi, nesreči, kakšna zbadljiva. Pianist je moral tudi peti in si odgovarjati s trilčki, čvrsto ostinirati z levico, ko je šel v boogie rif. McCoyevi posnetki so reizdaja iz časov revivalističnega odkrivanja šestdesetih. Je soliden klavirski album, vokal visoko deški in rahlo zafrkljiv. Ni, med tisočimi, ne spredaj ne zadaj. Povprečje je bilo visoko. Pobrali so ga takrat, ko je za škatlo sedal bolj za osebno zabavo. Ni bil od muh krepak petdesetletnik. Padajo standardi in njih osebne priredbe. Brez Leroya Carra ne gre, saj je bil v tridesetih pojem novega mestnega bluesa in posnemano blago. Mc Coy ga prebira kot se spodobi. Delmarkova informacija zapolnjuje še eno mesto v vrsti pianistov, ki so harali po ameriških barih in celo preživeli.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Blues je bil v mnogočem kultura klavirja. Pozabljamo. Prebiralci tipk, včasih samo belih, včasih samo črnih, samouki, polprofesionalci, celo izobraženi, ki so "honkali" po špelunkah ali po house rent parties, so vendarle morali zadostiti visokim standardom poslušalske skupnosti - torej good time godba in skupinsko občutenje, se pravi podajanje snovi, štorij, muzična zgibanka. Robert McCoy je zvečine rolal v Birminghamu v Alabami, celo spremljal svoje dni lokalno slovečega Jaybird Colemana, predvsem pa je slovel kot pianist za hišne zabave, ki so bile obenem socialna institucija; žur, za katerega si moral plačati pristopne cvenke, kar je šlo za organizatorja žura in glasbenike. Drugi so od tega živeli, včasih le od slabovarjenega moonshine viskija, prvi so iz tega plačevali najemnine. Ob sociali je bila tudi godbena sociala in tanjšanje estetskih standardov. Padali so boogieji, počasni bluesi o prevari, zlobi, nesreči, kakšna zbadljiva. Pianist je moral tudi peti in si odgovarjati s trilčki, čvrsto ostinirati z levico, ko je šel v boogie rif. McCoyevi posnetki so reizdaja iz časov revivalističnega odkrivanja šestdesetih. Je soliden klavirski album, vokal visoko deški in rahlo zafrkljiv. Ni, med tisočimi, ne spredaj ne zadaj. Povprečje je bilo visoko. Pobrali so ga takrat, ko je za škatlo sedal bolj za osebno zabavo. Ni bil od muh krepak petdesetletnik. Padajo standardi in njih osebne priredbe. Brez Leroya Carra ne gre, saj je bil v tridesetih pojem novega mestnega bluesa in posnemano blago. Mc Coy ga prebira kot se spodobi. Delmarkova informacija zapolnjuje še eno mesto v vrsti pianistov, ki so harali po ameriških barih in celo preživeli.
* * * * -
